Nika Arhar, 20. 9. 2022

Dolga pot do sanj

Karolína Kotrbová, Gašper Lovrec, Filip Mramor, Jernej Potočan, Domen Novak: 410 KILOMETROV. Lutkovno gledališče Ljubljana, 17. 9. 2022.
:
:
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

Lutkovno gledališče Ljubljana s programsko shemo BiTeater po dobrih šestih letih ponovno zaganja platformo za avtorsko snovanje mladih ustvarjalcev kot odprtega prostora za raziskovanje uprizoritvenih formatov na polju sodobne lutkovne umetnosti. Vendar slednji poudarek pri 410 kilometrov ne dobi bistvenega izkoristka; gre predvsem za kolektivno, DIY-postopanje mlade ekipe, ki si za izhodišče in bistveni del uprizoritve izposodi zgodbo češkega inženirja Karla Žlábka ter njegovo načrtovanje podzemne železnice od Čeških Budjejovic do Kopra, 410 kilometrov dolgega predora skozi različne države in politične sisteme, s katerim bi lahko Čehi v štirih urah prispeli do počitnic na Jadranu. In medtem ko je pretežni del te ekipe v razširjenem kolektivu Počemučka s predstavo Under construction (Gledališče Glej, 2021) igrivo preizkušal gradnjo uprizoritvenega narativa s strategijami pripovednega, predmetnega in kolektivnega, je pri 410 kilometrih kljub podobnim elementom pripovedovanja in rabe predmetov na delu predvsem gledališko intimnejše, ready-made in dokumentarno razstavljanje (v vsebini in formi), iz katerega naj bi vzniknil metaforični horizont.

Uprizoritev razstavi življenjsko vizijo Karla Žlábka vsebinsko in prostorsko. Umestitev v Tunel Lutkovnega gledališča, rov pod ljubljanskim gradom, se ponuja kot očitna izbira; stene daljšega kraka, po katerem vodi pot gledalcev do sedišč, Karolína Kotrbová opremi z eksponati (od pisma in morskega pejsaža do miniaturnih plastičnih ležalnikov na peščeni obali iz soli, plastične trofeje morskega psa in steklenice piva), ki markirajo izbrane vidike zgodbe. Vizualna instalacija se prelije v uprizoritveno z Gašperjem Lovrecem kot vodičem, ki začne pripoved ob pogledu na rekonstruirano Žlábkovo sobo s protagonistom v gugalniku. Z neposrednim nagovorom vpelje ton uprizoritve; osebno, so-zarotniško vzdušje se plete tako med Filipom Mramorjem v vlogi Žlábka in Lovrecem kot med nastopajočima in publiko. In če k prvemu sprva prispevajo predvsem duhoviti, a primerno zadržani impulzi Mramorjevega (Žlábkovega) vtikanja v pripoved in popravljanja informacij (v češčini, kar prav tako vnaša komičen pridih prijateljske naveze), je za drugo ključna igralska prezenca obeh, s katero mehko in nevsiljivo tlakujeta vpletenost gledalcev v nekakšno (času in stvarnosti) izmaknjeno resničnost, v kateri naj bi začutili vrednost sanj. Mramor (sicer igralec in študent režije snovalega gledališča in gledališča objekta na praški DAMU) kot režiser zase natančno ve, kako naj odmeri lik Žlábka, da nastopi kot prepričljiva realna figura, nekakšen prostodušen in prisrčen ostarel sanjač, a obenem kot ljubezniv duh iz preteklosti, z drobnimi gestami iskrive nagajivosti; podobno blago naravnanost, a z več odprtosti, zavzame Lovrec kot sooblikovalec dogajanja in mediator ob njegovem robu.

Tako se zdi, da so fakti, na katerih sloni uprizoritev, njeni poanti prej v napoto kot v prid in da ustvarjalcem ni uspelo v celoti razrešiti temeljnega miselnega paradoksa med sanjami in njih ubijajočo resničnostjo.

Njuna igralska občutljivost pri grajenju atmosfere in tona pripovedi je močnejša nit uprizoritve, čeprav se odtis in občutje celote sestavljata z detajli v mreži različnih gledaliških elementov. Vendar je enakovredno sobivanje teh pogosto podvrženo ilustrativni ponovitvi in se težko odcepi od konkretnosti. Uvodni ogled razstavne postavitve le napoveduje brez napetosti, retrospektivno pa ne prispeva k povednosti. Vsakdanji predmeti v uprizoritveni rabi povečini ohranjajo svojo običajno in zlahka prepoznavno pomenskost, pa naj bo ta funkcijska (diktafon) ali metaforična (npr. plišasti krtek, lestenec kot sonce), ter v dobesednosti pomena, ki jim je pripisan z izbiro za namen v predstavi, postanejo rekvizit ali orodje za določeno sporočilo oziroma idejo. Prav s prehajanjem med konkretnim in metaforičnim ima uprizoritev največ težav tudi pri vsebini in učinku. Dokumentarnost predstavitve Žlábkovega projekta skuša pripeljati na nivo višjega smisla, univerzalnega poetičnega sporočila o pomembnosti sanj, hrepenenj in velikih načrtov, saj je njegova zgodba v tem lahko jasno navdihujoča. Obvestilo je razvidno, vendar se ne pojavi v medprostorih, temveč z dopolnjevanjem zgodbe in spoudarjanjem nasprotij med fakti in sanjami. Žlábku tako pride naproti še situacija Filipa Mramorja, ki med pandemičnim zaprtjem meja v Sloveniji hrepeni po punci na Češkem; še ena (vsaj navidezno in prepričljivo) realna pripoved, ki navigira med stvarnostjo in tistim, kar se skriva v odnosu človeka do nje. Pot med Češko in Slovenijo ter med Žlábkom in Mramorjem na več ravneh vzpostavlja os predstave ter na uprizoritveni ravni poskrbi za nekaj simpatičnih trenutkov, predvsem ko preplete obe figuri v domišljijski nadgradnji in srečanju – besedni vnos figure realnega režiserja v Žlábkovo pripoved ali zaključna intervencija s pismom Mramorja s Češke Žlábku na morje – namesto da bi vztrajala pri posamičnosti enega ali drugega dokumentarnega pričevanja. Vendar na idejni ravni ta os ne poglablja vsebine; tu je, da bi izluščila vzporednost ter občečloveškost sanj, torej podčrtala poanto, ne nazadnje pa lahko z njeno pomočjo zgodbo o »neuspehu« pripeljejo do optimističnega konca.

Struktura dokumentarnega materiala (dramaturga Jernej Potočan in Domen Novak) namreč ne ponuja tekoče izpeljave do želene razrešitve. Neuresničitev predora in nemožnost prečkanja meje zahteva deusa ex machina, preobrat, ki z namišljeno izpolnitvijo sanj v fiktivni povezavi obeh likov prinese upanje v smislu: četudi dejstva ubijajo sanje, jih ohranjamo ljudje s podpiranjem drug drugega. Vitalna misel, deloma podprta z dramaturškim in zvočnim (Gašper Lovrec) lokom razpoloženj od ekspozicijske nevtralnosti do nameščenega sentimenta, a po logiki dogajalne konsistentnosti neutemeljena. Konec koncev tudi zadnja slika napovedanega upanja pred zatemnitvijo obvisi v nejasnosti, medtem ko se v spomin zagotovo vpiše prizor, edini izvirno animacijski, v katerem krtek po boju z morskim psom »izpusti dušo«.

Tako se zdi, da so fakti, na katerih sloni uprizoritev, njeni poanti prej v napoto kot v prid in da ustvarjalcem ni uspelo v celoti razrešiti temeljnega miselnega paradoksa med sanjami in njih ubijajočo resničnostjo. Kot še eno stvarno vprašanje se pojavi odnos do prostora, dejanskega Tunela – privid uresničenih pričakovanj ali ciničen opomin? Uprizoritvi sicer vse dvojnosti in nasprotja uspe povezati v prepleten svitek, a zares zaživi le v detajlih in mestoma razorožujoči igralski bližini, skupna slika pa nekoliko okorno vijuga po plitvih plasteh konkretnih zgodb in njihovih (pre)prosto dostopnih želja.

 

(Predstava je nastala v sklopu BiTeatra, programske sheme, ki mladim avtorjem omogoča prvo profesionalno avtorsko snovanje in raziskovanje znotraj širokega polja sodobne lutkovne umetnosti.)

Jernej Potočan, Filip Mramor, Gašper Lovrec, Karolína Kotrbová, Domen Novak

Povezani dogodki