Dariu Vargi in njegovi ekipi je uspelo ustvariti dinamično igro, ki hitro pritegne gledalca, poleg tega pa nam ponuja vpogled v zakulisje gledališča in notranjost samega igralca.
Igra se začne z zvočnimi posnetki izjav gledaliških kolegov Slovenskega mladinskega gledališča, ki komentirajo igralca. Ko si ta povezne na glavo zajčja ušesa in si v usta namesti zobe, se gledalec zave, da niti slučajno ne bo šlo za dolgočasno igro, v kateri igralec govori o sebi. Varga se v značilnem slogu z mešanico ironije oz. samoironije in na drugi strani z resnim, na trenutke resigniranim tonom loteva tem o igralstvu in o življenju nasploh. Daje nam vpogled v zakulisje gledališča, poleg tega nam iz igralskega stališča posreduje kritična opažanja, ki jih je izoblikoval v svoji 25-letni karieri. Tako se loti kolektivne igre, ki je značilnost Slovenskega mladinskega gledališča, režiserskega tipa gledališča in tudi igralcev, ki z dušo niso pri delu.
Predstava večino časa poteka v poltemi oz. ob minimalni osvetlitvi, ki jo občasno prekinejo močni reflektorji. Oder je majhen, omejen s tremi črnimi stenami, na katerih so tudi tri vrata. Sam oder daje občutek majhne črne luknje in deluje precej klavstrofobično. Kar dela predstavo posebno in še bolj prepričljivo, je genialna izvedba video projekcije s pomočjo kamer, ki snemajo v živo. Tri stene, ki omejujejo oder, se spremenijo v tri velika platna, ki nadomeščajo sceno in nudijo vpogled v igralčeve misli. Množenje igralčevih podob na platnu je izhodišče, ki omogoča soočanje igralca s samim seboj. Istočasno predvajanje istih stavkov z različnim zamikom na treh platnih pa daje čudovit vtis zmede in obenem poudarja pomembnost govorjenega. Vse to dopolnjuje glasba, ki povsem ustreza trenutnemu razpoloženju igralca.
Dario Varga je deloval strastno, hiperaktivno, igrivo, v določenih trenutkih je mejil na blaznost. Na drugi strani pa je bil resen, razočaran. Ko se oboje v njem združi, pride na plan genialec, ki živi za gledališče, ga do potankosti pozna in ga zato lahko tudi kritično obravnava.
Sami predstavi povsem ustreza prostor, ki je majhen, temen in ustvarja intimen odnos med igralcem in gledalci. Deluje pa tudi precej klavstrofobično, saj je strop z reflektorji zelo nizko oz. nad glavami gledalcev, zato je v prostoru vroče. Poleg tega gledalci nimajo osebnega prostora, saj sedijo en zraven drugega na klopi, ki je precej neudobna. Vendar sem predstavo gledala iz zadnje vrste na levi strani in imela dober pregled nad celotnim dogajanjem. Glede na odzive so gledalci v predstavi uživali – ob smešnih trenutkih so se iskreno nasmejali, vidni pa so bili tudi odzivi oz. strinjanje gledalcev z igralcem ob resnejših temah.
Zakulisje prvakov je predstava, ki te navduši ali pa ti sploh ni všeč, vmesne poti ni. Bližje bo predvsem tistim, ki so bolj odprtega duha in pripravljeni sprejeti dramo, ki krši meje, oz. dramo, ki prepleta igro s sodobno tehnologijo. Predstavo bi priporočila vsem, ki jih zanima igralstvo in nasploh gledališče, je pa ravno zaradi njene usmerjenosti potrebno nekaj predznanja oz. poznavanja gledaliških razmer v Sloveniji.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.