Kljub težki nalogi govoriti o sebi to stori s pretanjenim humorjem, nalezljivim smehom in ravno pravšnjo mero zdrave ironije in samoironije, kar mi je že od vsega začetka prikupilo predstavo, ki me je nato popolnoma navdušila.

Prepričljiv je tudi njegov pristop k snovi, ki je iskren in spontan, kar nekako zabriše mejo med vlogo in osebnostjo igralca ter daje vtis, da Varga ne igra, ampak nam odkriva svojo intimnost. Preko več kot enournega razgibanega monologa, za katerega menim, da ima zelo dobro režijo, Varga na “prazen prostor” prikliče teme, ki zaznamujejo njegovo življenjsko in poklicno izkušnjo: gledališka igra, pomen in namen igralca v njej, igralec kot posameznik in kot del kolektiva na odru, bistvo vloge itd. Z izvirnostjo se dotakne tudi večnih in univerzalnih vprašanj človeštva, med katerimi izstopata smrt in resnica.

Zgoraj sem si za prizorišče izposodila izraz “prazen prostor”; igralec ga že s svojim nastopom zelo dobro zapolni in pokaže domačnost in sproščenost na črnih deskah (ki jih sicer pozna že 25 let, za sabo pa ima več kot 50 vlog). Scenografijo ustvarja izvrstna uporaba vizualne tehnologije, kakršne še nisem videla v gledališču. Na črne stene, ki igralca obdajajo s treh strani, so projicirani posnetki in tudi igralčev profil v živo, saj med igro uporablja videokamere, ki stojijo na prizorišču. Varga igra in se igra s samim seboj in s svojim posnetkom, ki se mu včasih tudi odziva s stene, vse skupaj pa ustvarja napetost in močan vtis na gledalca. Za tiste, ki so ob poslušanju govora občutljivi na glasbena ozadja, je zelo primerna tudi avtorska glasba predstave.

Prostor, v katerem je zaživela predstava, je primeren njeni naravi. Dvorana na Stari pošti je majhna, odra ni, publika, približno petdesetih ljudi, sedi na leseni tribuni, vsak dobi svojo blazino ob vhodu. V takem ambientu se je lažje odzivati igralcu, ki se želi približati gledalcem. Nastopajoči med predstavo enkrat tudi poišče neposreden stik s publiko. Seveda je bil odziv občuten in razigran kot vso predstavo.

Mislim, da je predstavi in njenemu protagonistu uspelo za kratek čas odstrniti tančico skrivnosti, ki zakriva igralčev svet pred nami, se nasmejati nekaterim predsodkom, se spoprijeti s samim seboj in s svojimi pomanjkljivostmi, pokazati veliko ljubezen do gledališča in najti smisel vsega tega …

Varga je v zvezi s svojim poklicem zapisal: “(…) živim v svetu, ki ni resničen. V laži, ki mora biti v umetnosti vselej verjetna in iskrena, bi se zlahka tudi izgubil.” Ob teh besedah mi pride na misel španski slikar Pablo Picasso in njegova misel, da je umetnost laž, ki nas pripelje do resnice. Kako pomembno za igralca in za človeka je ne pozabiti na to, je dokazal Dario Varga v Zakulisju prvakov.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.