Igra je razdeljena na štiri 50-minutne epizode, ki so polne zapletov in nekaj razpletov, vendar ima gledalec ob koncu četrte epizode veliko več vprašanj kot odgovorov, tako kot se tudi za serijo spodobi. Tako nam ob koncu serije ostane predvsem upanje, da bo nekoč na odru tudi druga sezona.
Glede na to, da se večina zločinov v Sloveniji zgodi v zakotnih krajih, se mi zdi izbira dolenjske vasi nekje na podeželju odlična. Družina Žakljevih navzven deluje kot normalna. Oče prinaša denar v hišo in celo skrbi za Polono (Mirjam Korbar Žlajpah), alkoholično sestro svoje žene. Njegova žena Mojca (Bernarda Oman) skrbi za rože, ki rastejo pred hišo. V času, ki ji preostane pa se ukvarja s tem, na kakšen način bo lahko ohranila ta dober ugled svoje družine. S tem pa se ne ukvarja samo ona, vendar tudi France in Polona. Vedo, da bi bilo nemogoče živeti tako dobro, če bi se izvedelo za temačne skrivnosti družine Žakelj.
Vranja vrata so stari dvorec sredi gozda, ki je bil Francetovemu očetu podarjen. Skozi celotno predstavo ne izvemo točno, kaj se sploh nahaja v tem dvorcu, tako da ga vseskozi obdaja neka mistična aura. Edino, kar izvemo, je, da je France (Uroš Fürst), v družbi sicer spoštovan možakar, uporabljal Vranja vrata za uresničevanje svojih izprijenih spolnih fantazij, katere žrtev je bila (mogoče ne edina) njegova hči Ida (Mia Skrbinac). Izvemo tudi, da je Ida rodila otroka, katerega oče je bil po vsej verjetnosti tudi njegov dedek. Ko smo gledalci za te dve skrivnosti, ki sta bili sicer ene izmed mnogih v tej na zunaj idilični družini, izvedeli, je šok nad odkritjem spremljal tudi Ido, ki je več kot očitno zaradi travmatične izkušnje posilstva utrpela disociativno amnezijo.
Smrt Brina (Žan Koprivnik) in izginotje Neže (Viktorija Bencik Emeršič) tistega usodnega večera sproži zaporedje dogodkov, od katerih si bo družina Žakelj težko opomogla. Ko se prične raziskava o smrti Brina in izginotju Neže, se na odru pojavi nov lik: policajka Kristina (Tjaša Železnik). Kristini sicer ne uspe ugotoviti kdo je Brina ubil in kje se Neža nahaja, je pa celotna druga epizoda posvečena intervjujem z vpletenimi. Poleg tega so bili na odru, na razgrnjeni zavesi, vsake toliko predvajani tudi odlično narejeni posnetki, preko katerih smo lahko izvedeli malo več o tem, kaj točno se je dogajalo z vpletenimi liki tistega usodnega večera, ali mogoče tudi že pred tem.
Mala dvorana v Mestnem gledališču ljubljanskem se mi zdi odlična izbira za tovrstno predstavo. Zaradi vseh skrbno izbranih detajlov na odru, bi človek težko vsemu sledil v večji dvorani. Kljub temu pa sem na trenutke bolj malo videla, ampak mislim, da je to težavo imel že vsak, ki je sedel za ljudmi, ki so bili veliko višji od njega.
Predstava je bila ena boljših, kar sem jih videla in glede na aplavz, ki so ga bili igralci deležni ob koncu, mislim, da bi se marsikdo, ki si je predstavo ogledal, strinjal z menoj.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.