Spremljamo dokaj premožno štiričlansko družino Žakelj, ki živi v mirni dolenjski vasi ob gozdu. Starejša hči Ida se po treh letih življenja v tujini vrne domov. Njena mlajša sestra pa domov pripelje svojega novega fanta Anžeta in njegovega očeta Žana. Oba govorita v pristnem in simpatičnem dolenjskem narečju. Lik Anžeta igra Jure Henigman, ki prihaja iz okolice Ribnice, tako da je njegov govor še bolj pristen in naraven. Zaplete se, ko naslednje jutro Neža izgine. Začne se njeno iskanje. Primer prevzameta policist Andrej in nova policistka v vasi Kristina. Prvega igra Lotos Vincenc Šparovec, ki nerodnega, neiznajdljivega in brezglavega policista odlično uprizori. Tudi on govori v narečju, vendar v malce drugačni različici kot Anže in Žan. Svoji kolegici Kristini (Tjaša Železnik) je večkrat v napoto kot v pomoč, čeprav tudi ona ni ravno izvrstna v svojem delu. Njeno vlogo zanimivejšo naredi govorna napaka, in sicer jecljanje. Tega ni preveč, a ravno toliko, da gledalec to opazi. Kljub svoji hibi je dokaj samozavestna in stroga. Osumljence zaslišuje skrajno odločno, na trenutke zelo odsekavo in zadirčno. Njen izraz na obrazu je ves čas napet in resen, le redko se nasmehne. Preiskava se še bolj zaplete, ko najdejo truplo narkomana in bivšega Nežinega fanta Brina. Brin je tudi fant, ki nas na začetku pretrese s svojimi rdečimi zobmi. Ves čas predstave dogajanje pozorno spremlja skozi oko kamere. Snemanje je neposredno prikazano na platnu, tako da je vidno gledalcem. To ustvarja še posebno napetost, saj vzbuja občutek nenehnega skritega opazovanja in beleženja. Kot bi pred očmi imeli zasledovalca, ki ve o nas več kot mi sami. Brin naj bi tistega večera pobegnil z Nežo v gozd. Vsi sumijo Anžeta, da je vpleten v izginotje svojega dekleta. Skozi vse štiri dele se prepletajo dogodki iz sedanjosti in preteklosti. Tako se marsikaj izve. Med drugim, da je Žan Nežo poznal pred Anžetom in imel z njo razmerje. Izkaže se tudi, da mamina sestra, ki je pijanka, nikoli ni imela deklice Lane, ki je umrla že kot otrok. Na koncu izvemo, da je bila Lana Idina. Celotna zgodba ima srečen konec, saj Nežo najdejo živo. Vsega je kriv njen oče France, ki jo je odpeljal v dedkovo hišo sredi gozda, imenovano Vranja vrata.

Scena je narejena preprosto, saj na odru ni veliko rekvizitov. Dom Žakljevih je prikazan v dnevni sobi (kavč in mizica), policijska postaja z mizo in dvema stoloma. Na začetku odra je belo-prosojna zavesa, ki jo igralci vsake toliko časa sami zagrnejo. S tem dogajanje malce oddaljijo od gledalcev. Posebnost je platno s posnetki, ki se odvijajo istočasno kot igra ali pa so posneti v drugem prostoru in kažejo dogodke iz preteklosti. Oder je izredno blizu gledalcem – razdalja med njim in prvo vrsto je okrog dva do tri metre. To vzbuja še dodatno grozo. Sama sem sedela nekje na sredini. Večkrat se menjujeta popolna tema in svetloba. Igralci so oblečeni v oblačila, primerna svoji vlogi (starost, socialni status, izobrazba). Gledalci so se na igro odzivali podobno kot jaz. Ob humornih prizorih so se smejali, ob krutih pa so zadrževali sapo oz. so ostajali v tišini. Smeh je na začetku vzbudilo predvsem dolenjsko narečje, a so se ga gledalci kmalu privadili.

Kriminalka, ki jo odlikuje odlična igralska zasedba, scena in napetost kot iz kakšne televizijske kriminalne serije, je zagotovo vredna ogleda.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.