Skrivnost Vranjih vrat nam Gazvoda odlično zavije v tančico medsebojnih laži in pretvarjanj med člani družine Žakelj. Zgodbo začnemo spremljati, ko svojo družino po nekaj letih življenja v Londonu obišče hči Ida, ki jo je odlično upodobila Mia Skrbinac. Družinskim članom Idi, Neži (Viktorija Bencik Emeršič), materi Mojci in očetu Francetu (Bernarda Oman in Uroš Fürst), se pridružita Nežin nov fant Anže ter njegov oče Žan. V slednjih vlogah sta se odlično znašla Jure Henigman in Boris Kerč. Za na prvi pogled sicer očitno nepopolno družino, katere medsebojni odnosi so napeti in zaznamovani z dogodki iz preteklosti, prihod Ide sproži usodne posledice in dogodke, ki vodijo k tragičnim odkrivanjem temačnih in najbolj zakopanih skrivnosti družinskih članov. Kaj so Vranja vrata in kje je Neža sta le dve izmed mnogih vprašanj, s katerimi se sočajo liki, prav tako pa tudi gledalci. Pri tako zasnovani zgodbi je bržkone za tekstopisca in igralce verjetno najtežja naloga obdržati suspenz in hkrati manipulirati z gledalcem, dokler ni čas za razkritje resnice. In prav tu se je odlično izkazal Gazvoda, ki je z zasnovo likov in njihovo kompleksnostjo podal odlično podlago, ki jo je igralska zasedba s celotno uprizoritveno ekipo uspešno prenesla na oder. Zasedba, ki je sestavljena tako iz bolj izkušnih in uveljavljenih igralcev kot tudi iz nekaj še manj poznanih imen, se je morala soočiti z težkim izzivom, ki so ga odlično uporabili sebi v prid in like oživili v izredno prepričljivi luči.
O skrivnosti Vranjih vrat nam prvič pripoveduje Žan Koprivnik, ki skozi odlično igro v vlogi narkomana Brina, deluje kot nekakšen narator zgodbe, hkrati pa je potencialno edini lik, za katerega se zdi, da mu gledalec lahko zaupa, čeprav je njegova zanesljivost postavljena pod vprašaj prav zaradi njegove zasvojenosti. Po njegovi smrti in izginotju njegove nekdanje punce ter Idine sestre Neže dokaj hitro spoznamo, da je vsak izmed nastopajočih poln skrivnosti. Tukaj nastopi Tjaša Železnik, ki v vlogi odločne in nepopustljive detektivke Kristine, s pomočjo policista Andreja, katerega je upodobil Lotos Vincenc Šparovec, raziskuje primer smrti in izginotja ter se sooča z pričanji in lažmi vseh vpletenih. Tu se za nas kot gledalce začne ugibanje o pravem krivcu in o tem, kam je izginila Neža. In prav tukaj preseneti iznajdljivost in dobra igra nastopajočih, saj kljub mnogim namigom in kopico sumljivih dejanj vsakega izmed vpletenih, gledalec še vedno ostane v temi, sprotna odkrivanja pa so vedno bolj presenetljiva.
Kot že napoveduje sam edinstven žanr te uprizoritve, je tudi tehnična plat uprizoritve izjemno premišljena in unikatna. Čeprav je scenska postavitev dokaj preprosta je vseeno učinkovita in odlično izkoriščena. Na izjemno zamisel uprizoritve opozarja že uvodna špica, ki z glasbo in video projekcijo spominja na televizijske kriminalne serije, k temu občutku pa dodajajo tudi pametno koordinirani, kratki izseki na začetku epizod, ki gledalce spomnijo, kaj se je zgodilo v prejšnjem delu. Podobnost televizijskim serijam seveda ni naključna, na to pa kaže predvsem razdeljenost uprizoritve na štiri dele oziroma epizode. Izpostaviti velja tudi video posnetke, prisotne skozi celotno uprizoritev, ki imajo izredno velik vpliv na celotno vzdušje. S tem ko je gledalec priča igri na odru, hkrati pa spremlja to igro tudi na platnu za nastopajočimi iz neke druge perspektive, se zdi, kot da je prisoten nek zlovešč občutek, ki gledalcu vzbuja rahlo nelagodje. K vsemu temu odlično prispeva tudi izbira glasbene spremljave, ki vse dogajanje na odru poveže v kohezivno celoto. Odlična se mi zdi tudi izbira dvorane v gledališču, saj se zdi, da s svojo majhnostjo samo doda k utesnjenemu, skoraj nelagodnemu občutku, ki je prisoten skozi celotno uprizoritev.
Sama sem bila že ob sami napovedi gledališke kriminalne serije izjemno radovedna, hkrati pa sem pričakovala nekaj svežega in unikatnega, kar pa Vranja vrata nedvomno so. Z izjemno izbiro igralcev, postavitve scene in vseh dodatnih vsebinskih del, ki so predstavo zaokrožili v fantastično celoto se MGL lahko pohvali z izvirnim delom, za katerega menim, da bodo gledalci dvorano zapuščali s pozitivnim vtisom in navdušenjem. In po ogledu teh štirih delov prve sezone, lahko le upamo, da nam bo Gazvoda postregel tudi z drugo sezono, kjer bomo lahko končno dobili odgovor na vprašanje: Kje je Neža?
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.