Režiser se je zagotovo zavedal tveganja, ki si ga je naložil na pleča, ko je glavne tri vloge zaupal mlademu ženskemu igralskemu kadru. To tveganje se mu na žalost ni posrečilo. Igralke v vlogah Irine, Maše in Olge niso prepričale. Da, svoje delo so opravile korektno, vendar brez kakršnega koli presežka. Če smo gledalci od njih pričakovali vživete psihološke dialoge, ki bi jih podkrepile z izrazito obrazno mimiko in samo prezenco na odru, smo naleteli na razočaranje. Nina Ivanišin, ki je igrala vlogo Maše, je nekajkrat celo zamešala besedilo; iz zagate se je sicer venomer spretno rešila, a vseeno pustila slab vtis. Edina igralka, ki me je s svojo igro res prepričala, je bila Vanja Plut, ki je odigrala vlogo Nataše, svakinje treh sestra, ki je s pridom izkoriščala svoj stas in močno prezenco, ter tako vlekla nase gledalčevo pozornost. Moški del igralske zasedbe je bil definitivno močnejši; v večini prizorov, v katerih so se pojavili ob »treh sestrah«, so jih močno nadkrilili. Najboljši vtis sta pustila Jurij Zrnec kot Fjodor Iljič Kuligin, ki je s svojo (ne)očitno patetičnostjo v gledalcu hkrati vzbudil posmeh in sočutje, ter Rok Vihar kot »čudaški« Vasilij Vasiljevič Soljoni.

Kaj napisati o režijski in tehnični postavitvi? Postavitev scene je bila minimalistična, s čimer je režiser (verjetno) želel gledalčevo pozornost usmeriti k igralcem in njihovi igri, vendar pri tem, na račun prešibke igralske zasedbe, ni bil uspešen, saj sem se sama večkrat razgledala po odru, ki je deloval prazno, preprazno. Pohvaliti pa moram režiserjevo domislico s konca predstave, ko na oder pridejo glasbeniki, ki z zvoki svojih inštrumentov pospremijo igralce z odra. Prepričali so tudi kostumi, ki so v skladu s časom, v katerem se drama odvija.

Splošni vtis so pokvarili že na začetku, saj se je igra začela z nekajminutno zamudo, kar so opazili tudi ostali gledalci, ki so kasneje predstavo spremljali v tišini, ki jo je občasno zmotilo kratko smejanje, ki so ga izzvali igralci na odru. Med odmorom sem se na lastna ušesa prepričala, da večina gledalcev, s katerimi sem bila v stiku, deli mnenje z menoj. Tako jih je na primer bolj zanimala točna ura konca predstave, kot pa sami dogodki na odru, ki so jim bili pravkar priča. Vzdušje je bilo podobno tudi po koncu predstave, ljudje se med seboj niso pogovarjali o doživetjih med predstavo, pač pa o povsem drugih stvareh.

Za konec lahko odgovorim na vprašanje, ki sem si ga zastavila pred ogledom predstave. Torej, bo režiserju in igralcem na odru uspelo to, kar je na papirju Čehovu? Po mojem mnenju, ne. Kot velika oboževalka literarnih del Antona Pavloviča Čehova, tako proznih kot dramskih, si drznem celo reči, da mu s to predstavo delajo krivico.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.