Prav časnost in minevanje sta tisto, čemur gledalec lahko sledi od samega začetka do konca drame. Ta se prične z iz tega zornega kota pomenljivim brisanjem prahu s klavirja in pogovorom sester Olge ter Irine o tem, koliko je že minilo od smrti njunega očeta, konča pa prav tako z omembo časa, ki nepreklicno mineva in briše sledi za preteklostjo. In ker je zgodba postavljena v neko manjše mesto, v katerem ni bistvenih sprememb in v katerem se ne dogaja kaj dosti, nam je Irinin krik po življenju, ki bi ne bilo povprečno in s tem odvrženo, popolnoma razumljiv. Ta krik oz. želja, ki se skozi igro najbolj razvidno pokaže prav pri sestrah, je zaobsežen v idealizirani podobi Moskve, v kateri bi bilo življenje lahko boljše. A kot spoznamo, čas nikomur ne prizanaša in naposled smo priča temu, da še tako iskrena želja, kot je vrnitev v rodno Moskvo, zaradi naključij propade.
Celotno dogajanje je postavljeno v zelo skromen, z le nekaj stoli, mizami in klavirjem opremljen prostor. Zaradi tega se pred gledalcem razprostira oder z vso svojo globino, ki pa, vsaj po mojem mnenju, svoj pravi učinek doseže šele, ko je na tem praznem prostoru čim manjše število igralcev. V takih trenutkih dobi gledalec občutek resnične tesnobe ob ujetosti v uspavajoče okolje in ob neprestanem opominjanju na tiktakanje ure, ki bremenita tudi nastopajoče like. Zdi se, da je manjšanje števila nastopajočih, ki se istočasno pojavljajo na odru, namenjeno stopnjevanju učinka, ki ga prazen prostor lahko ustvari. Na začetku drame je oder namreč zapolnjen z vsemi nastopajočimi, ob njenem koncu pa jih tam ostane le še nekaj. Kljub temu bi bolj pestro dodelana scena najbrž omogočala lažji razvoj likov na odru in podkrepila samo dramsko besedilo.
Uprizoritev Treh sester nas seznani s kar trinajstimi nastopajočimi. Kljub temu, da so bili nekateri na odru izvrstni in so se dobro vživeli v svoje vloge, npr. Rok Vihar, Jurij Zrnec, Saša Tabaković in Gregor Baković, tega žal ne morem trditi za igralke treh sester, po katerih drama tudi nosi naslov. Zdelo se je, da s svojo prezenco na odru niso kos vsem soigralcem, zaradi česar liki Olge, Maše in Irine ponekod niso imeli takšnega učinka, kot bi ga pričakoval. Nasprotno pa je zanimivo popestritev predstave uspelo prispevati Poloni Vetrih z igranjem na klavir.
Obravnavana predstava v izvedbi sicer ni ponudila kaj več od povprečja, morda ravno zato, ker so tri sestre po zadnjem dejanju marsikoga verjetno pustile ravnodušnega. Vendar pa besedilo ohranja aktualnost in ima moč pritegniti gledalca, soočenega z dokaj vsakdanjimi življenjskimi situacijami in ujetostjo v čas, ki nam neprestano beži med prsti in ki nam dandanes ne povzroča nič manj težav, morda kvečjemu več, kot leta 1900. Čeprav se v stoletju marsikaj lahko spremeni, ostajajo eksistencialne težave človeka še vedno enake.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.