Igralska zasedba pa je žal presenetila s precej banalno, nepristno in nekoliko norčavo igro, ki je ob uprizarjanju realistične drame nekako ne bi pričakovala. Tako kolektivno kot posamezno me igralci v večini niso uspeli prepričati, saj se mi je njihova igra zdela presilovita s preburnimi reakcijami igralcev ob določenih situacijah. Prav tako se mi zdi da igra (z izjemo bučnega aplavza na koncu, ki se z vmesnimi vtisi nekako ni skladal) ni navdušila ostale publike, razlog pa se mi zdi razvlečena zgodba s predolgim trajanjem (približno tri ure) s pomanjkanjem zanimivih in humorističnih vložkov, tisti redki pa so bili bolj posledica situacije, v kateri so se nastopajoči znašli (nenehna ponavljanja, silovite izpovedi čustev, itd...). Poleg tega bi to podprla z dejstvom, da so ljudje v dvorani spali ali glasno zehali ter se nekateri tudi glasno pogovarjali, da stalnega presedanja na stolih sploh ne omenjam. Torej bi lahko povzela, da igralci niso bili zmožni ohraniti pozornosti gledalcev ter jih pritegniti k stoodstotni osredotočenosti na igro.

Bi pa izpostavila izstopajočo igro Jurija Zrneca in Roka Viharja, ki sta se za razliko od svojih povprečnih soigralcev v svojih vlogah profesorja in štabnega kapetana odlično znašla. Že njuna lika sta izžarevala nekakšno komičnost in morda simpatičnost, ki pa sta se izkazali kot  odlična  kombinacija s prepričljivim in predanim nastopom.

Igre prav tako ni mogla izboljšati režijska postavitev, saj je bila prav tako skromna in nedovršena. Tako postavitev oseb kot  rekvizitov sta se mi zdeli obe malo konfuzni; prva zaradi velikega dogajalnega prostora in skromne ter nejasne opremljenosti, kar je močno pripomoglo k neopredeljivosti prostorov in posledično zmedenosti občinstva. Omenila bi še prav takšno postavitev oseb, saj je bila večji del predstave na odru prisotna večina igralske zasedbe, ne glede na njihovo participacijo in funkcijo v dialogu ali prizoru.

Moram omeniti, da sem pogrešala menjavo prizorov s spustom zavese, saj se mi je zdela zgolj zatemnitev premalo, morda to gledalcu dopušča preveč svoboden stik z dogajanjem na odru.
Ena redkih stvari, ki me je zares navdušila, pa je bila kostumografija, saj se mi je zdela v skladu s časom dogajanja drame in je na nek način pričarala vzdušje, ki ga po mojem mnenju igralci žal niso. Okusno izbrana oblačila, morda ravno prav razkošna in skromna obenem, ki nase niso priklicala preveč pozornosti, so igri pridala delček tistega žara, ki ji ga je tako primanjkovalo.
Tokratna uprizoritev slovite drame A. P. Čehova name ni naredila globokega vtisa. Lahko bi rekla, da je publika odšla iz dvorane precej hladnokrvna in razočarana. Ker pa menim, da je bil Čehov eden največjih dramatikov, mu druge priložnosti, nenavdušujoči izkušnji navkljub, ne bom odtegnila.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.