Špela Medvešek, 13. 4. 2014

Svatba 4

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Rudi Šeligo: Svatba. Režija: Jernej Lorenci, SNG Drama Ljubljana, premiera 28. 9. 2013.) - Če bi mi nekdo rekel, naj predstavo podnaslovim, bi si za naslov izbrala stavek, kot je »Brecht po slovensko oziroma kako je Titovo sliko nadomestil znak za prepoved kajenja«.
:
:
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan

Zdi se, da je Jernej Lorenci opravil delo režiserja tako dobro, da se s konico jezika že dotika črke p v besedi perfekcija. Delo Rudija Šeliga je namreč s trenutkom, ko Titovo sliko na odru zamenja znak za prepoved kajenja, ko star partijski sistem zamenja nova vlada, za katero se zdi, da je sprejetje kadilskega zakona zadnja »svetla« točka v demokratični Sloveniji, popolnoma približano problematiki v današnji državi.

Medtem ko gledalci še zasedajo svoja mesta v Drami, igralec za gostilniškim pultom, ki ga še vedno najdemo v vsakem izmed vaških gostišč, z zvitim nasmeškom opazuje dogajanje, saj na odru že kadi eno izmed stotih cigaret, ki jih bo pokadil med celotno igro. Starejši gospod iz publike ga prosi za kozarec vode in s tem se igra prične – krog je sklenjen, povezanost je stekla.

Pohvaliti moram celotno igralsko zasedbo – gledalec v dvorani na koncu dobi vtis, da so bili igralci tako fizično kot psihično »izdelani« posebej za to vlogo, kot bi bili tu ljudje, ki jih opazujemo v njihovem vsakdanu. Nina Ivanišin v vlogi neveste Lenke nas prepriča, da je edini ženski obraz gledališča, ki ta trenutek lahko ovekoveči vlogo zmedenega dekleta z omračenim umom, da popolnega pristopa odličnega Janeza Škofa sploh ne omenjamo.

Scenska postavitev očara vsakogar, ki je kdajkoli obiskal kakšno izmed vaških gostiln, mestnim srajcam pa dodeli učinek komičnega na slovenskem podeželju. Sama sem celo dobila občutek, kot da se celotna predstava s prvotno scensko postavitvijo odvija kar v naši vasi.

Postavitev igralcev v avditorij je gledalcem še približala kritiko takratnega režima, saj dobimo občutek, kot bi bili mi tisti, ki moramo odgovoriti na vprašanje, zakaj je preteklost likov še vedno nerazvozlana.

Kar me je skozi celotno predstavo najbolj pretreslo, in po odzivih sodeč tudi preostale gledalce, je bil fantastičen izbor glasbe. Tako Šifrerjevi Zvonovi kot Bjelo dugme so bili povod, da je vsakdo izmed gledalcev dobil željo po tem, da bi zraven zapel, pri komadu Motorji ansambla Divlje jagode pa bi lahko kar zaplesali. Zanimivo se mi je zdelo tudi spreminjane tonalitete ene izmed melodij, ki jo Lenka prepeva skozi celotno predstavo. Sprva plaho in tiho, nato glasno in v duru z jazz pridihom, ki ga na koncu zamenjajo molove barve.

Po končani predstavi dobiš občutek, kot da je celoten prostor Drame dajal videz ene izmed soban s socialističnih zborovanj. Vonj stolov, ki jih je že tisočkrat oplazil cigaretni dim – kakor bi se vračal v babičino stanovanje, le da je namesto Titovega kipa tu stala slika.

Vprašanje, ki se mi je vseskozi postavljalo: Je predstava kritika bivšega sistema ali pa nas režiser opominja, da ne poznamo več take zabave? Je bilo boljše takrat, ko si moral kimati, počel pa si lahko, »kar te je bilo volja«, ali je bolje sedaj, ko smo ujeti na svobodi. Vem le, da lahko z gotovostjo trdim le eno stvar: na našo zavest je legel prah, kot pravijo Šifrerjevi Zvonovi: »Le pajčevina še leži v skritih pesmih, ki smo jih ukradli večnosti«.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

 

Povezani dogodki

Nika Stonič, 13. 4. 2014
Svatba 1
Mojca Breskvar, 13. 4. 2014
Svatba 2
Jan Simončič, 13. 4. 2014
Svatba 3