V ospredju je zgodba Jurija in Lenke, dveh duševno prizadetih oseb, ki se želita poročiti, pa jima tega ne pustijo, ker menijo, da nista sposobna skrbeti sama zase. Ostali liki ju ne poskušajo razumeti, ob namišljeni poroki zahtevajo, naj se spremenita in »postaneta normalna«, čeprav nista sama kriva za svoje duševno stanje. Nad njima se potem izživljajo, zdi se, da če oni ne morejo biti srečni, tudi njima ne bodo pustili biti. Njun svet je povsem drugačen od sveta, kot ga vidijo ostali. Njima do popolne sreče manjka le poroka, da bi potem lahko imela otroke, srečna, da imata drug drugega, da se imata rada. Vsi ostali so obremenjeni s preteklostjo, v gostilni se vsako nedeljo zbirajo in pijejo. Zdi se, da svatbe ne organizirajo, da bi razveselili Lenko in Jurija, temveč da bi si krajšali čas in imeli razlog za pitje ali pa da bi se le norčevali iz njiju, ki verjameta, da je poroka prava.

Vlogo zaostale Lenke in Jurija sta Nina Ivanišin in Janez Škof odigrala vrhunsko. Preprostost in hkrati utesnjenost ter duševno prizadetost je gledalec lahko razbral v vsakem njunem gibu. Ko so se drugi spravljali nanju, sem si morala reči, da je vse le igra, sicer bi na glas rekla: »Pustite ju že pri miru, no!« Res sta se odlično vživela v glavni vlogi.

Tudi ostali igralci so bili v svojih vlogah prepričljivi. Čeprav je vloga natakarice izrazito stranska, me je Maja Končar navdušila, saj iz lastnih izkušenj vem, da je delovala kot prava natakarica, tudi ko ni bila v ospredju – na odru, ampak je na primer slonela na balkonu ob strani, še vedno na očeh gledalcev.

Scena gostilne se mi je zdela primerna, vendar sem težko verjela, da bi dve osebi živeli v prikolici, tako da me ni najbolj prepričala. Pomembna se mi zdi sprememba scene gostišča, ki je na koncu predstave drugačno kot na začetku. V drugem delu je namesto slike Tita na steni znak za prepoved kajenja, tudi igralci spremenijo slog oblačenja, kar kaže na to, da je problem drugačnosti in njenega zatiranja aktualen tudi danes.

Čeprav sama zgodba ni najbolj zabavna, ima nekaj komičnih trenutkov, ki so nasmejali občinstvo. Moteče je bilo občasno le to, da se je kar nekaj dogodkov odvijalo na tleh, tako da se iz srede zadnjih vrst v parterju dogajanja ni vedno najbolje videlo, zato smo se večkrat malce dvigovali s stolov.

Ob koncu predstave sta posebno glasen aplavz dobila Nina Ivanišin in Janez Škof, kar dokazuje, da nista navdušila le mene, temveč tudi ostale v dvorani.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.