Sprva se je treba prikloniti glavnima igralcema – Janezu Škofu kot Juriju in Nini Ivanišin kot Lenki. S prepričljivo igro sta interpretirala parček posebnežev – brata in sestro, ki jima je družba, zbrana v pivnici, trikrat priredila »svatbo«. Še posebej pozorni smo bili ob zanesljivem petju tega dueta. Lenka se je kljub svoji bolehni duševnosti (nemara ravno zaradi nje?) mestoma prikazala kot magično dete, kar je poudarila tudi njena obleka neveste, Jurij pa je trezno in trmasto prenesel vse udarce in nože v hrbet zatohle družbe.

Pri tem (v pretepu) je prednjačil shizofrenik. Aljaž Jovanović ga je odigral zbrano in poglobljeno, a mestoma neodločno. Režiser Jernej Lorenci ga je sprehajal gor in dol po odru, natančneje nekaj časa pred šankom in nekaj časa za njem, torej na strani gledalcev. S takšno uporabo scenografije je Branko Hojnik ločnico med odrom in gledalci zrahljal, čemur so služili tudi režiserjevi prijemi prihodov na oder. Sicer je scena močno doprinesla h karikiranju vzdušja zatohlosti, tesnobe in nepredušnosti nekega majhnega slovenskega kraja, na primer Kranja. Prikolica, ki naj bi dotlej služila odmiku para v skromno, a razmeroma varno zasebnost, je bila na mestu milo rečeno razdevičena. K temu so prispevali prav vsi liki. Njihovo dekadenco so v ritmih »pianista« shizofrenika odigrali Matjaž Tribušon kot skopuški grobar, Maja Sever kot grobarjeva bivša žena, Tina Vrbnjak kot Taja, Barbara Cerar kot zapeljiva Ciganka, Gregor Baković kot obupani Žagar (Malič), Vojko Zidar kot upokojeni miličnik in Maja Končar kot natakarica. V tem dionizičnem razpoloženju sta tako glavna lika kakor tudi vsi ostali pokazali čut za ples. Domiselno koreografijo je pripravil Gregor Luštek.

Splošni vtis ob izvedbi je neka specifična tesnoba življenja v 80-ih letih prejšnjega stoletja v majhnem slovenskem kraju. K temu so prispevali tako aluminijast šank, steklen mini bar, oblačila in nahrbtnika »mladoporočencev« kakor razne popevke, ki so se ali vrtele na majhnem radiu ali pa so jih prepevali sami nastopajoči. Parček je od začetka nastopal kot prikazen. To je poudarila tudi osvetljava. Vsekakor je bil žrtev neke alkoholizirane družbe na robu obupa. Zanimiv je bil preskok od vsesplošnega veselja nad »svatbo« k sprostitvi negativnih sil posameznikov, na primer Taje in shizofrenika. Ta prelom je bilo ves čas slutiti v ozadju, a vseeno se je zgodil nenadoma, nenapovedano. Zanimivo je bilo tudi opazovati, kako si Jurij in Lenka prikrivata dejstvo, da njuna poroka pač ni prava poroka in da je njuna ljubezen družbeno nesprejemljiva. Idila pač ne more trajati vekomaj.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.