Peklenska pomaranča, kultni film in roman, ki so ga kritiki na vsak način želeli zatreti in je v 70ih in 80ih obnorel britansko ter nato še širšo publiko, je bila uprizorjena v Slovenskem mladinskem gledališču 10. decembra. Ko sem izvedela, da bo ta brutalna zgodba postavljena na slovenske odre, me je novica zelo prevzela. Takoj me je zanimalo, kako bo režiser ta roman uprizoril pred občinstvom. Moja pričakovanja so blia visoka, še zlasti, ko sem videla igralsko zasedbo.
Igralska zasedba je presenečala s svojo popolno vživetostjo in predanostjo vlogam. Neprestano so ohranjali stik z gledalci, jih nagovarjali, se pomešali med publiko, izvajali neposreden odnos med igralcem in gledalcem...v bistvu so v nas pričarali občutke, da smo se sami počutili kot igralci v tem norem svetu Burgessa in Pograjca. Bili smo igralci, ki igrajo publiko, gledalci ki gledajo, kaj se dogaja okoli njih, opazujejo, kako vlada manipulira z ljudmi in določenimi posamezniki pred našim nosom, mi pa le ignorantsko opazujemo. Mislim, da so vsi igralci zelo profesionalno odigrali svoje vloge, v katerih so se lahko razživeli, lahko so pokazali to, kar so, in nas s tem potegnili v svet, ki nam ga je skušal predstaviti že Burgess. Največ pozornosti je vsekakor pritegnil Primož Bezjak, ki mu je bil lik Alexa pisan na kožo. Že s samo mimiko obraza in pogledi je ponazoril agresijo, pohotnost, norost, kasneje pa tudi nedoložnost, strah in prijaznost, z lahkoto se je prelevil iz ene osebnosti v drugo, popolnoma drugačno osebo.
Navduševali so tudi Damjana Černe v vlogi strogega, a svobodomiselnega zaporniškega duhovnika, Ivan Rupnik kot izpirjen Dr. Brodsky in seveda Maruša Geymayer-Oblak, kot napovedovalka in Kristus, ki so dobro sodelovali z drugimi igralci in se predali svojim likom.
Moram dodati, da me je motilo, da so nekateri igralci igrali več likov, saj se je zdelo, kot da nekateri liki niso enako pomembni. Poleg tega se ti igralci niso bili enako prepričljivi v vseh vlogah.
K prepričljivosti uprizoritve je pripomogla tudi režijska postavitev, ki je bila zelo izvirna. Zelo mi je bil všeč in sodeč po reakcijah drugih gledalcev je tudi vse ostale navdušil oder, ki se je podaljševal v avditorij. Igralci so se namreč, kot sem že omenila, prosto sprehajali med publiko, nas nagovarjali, sedeli med nami in kašnega v prvi vrsti celo nadrli. Posebej velja omeniti kostume in masko, ki sta podpirali družbeni položaj (npr.pomembnejši ljudje so bili visoki na hoduljah, da s tem še bolj pokažejo svojo imenitnost) in osebnost likov. Kostumi so bili odštekani, novodobni, spreminjali so se skupaj z igralci ter njihovimi duševnimi stanji. Podobno učinkovita je bila koreografija. Zapor, ujetost, ulica, domovi so bili prikazani s plesom, glasbo in igro na zelo zanimiv način, enako pa velja tudi za oblikovanje svetlobe in zvoka.
Odlična igra igralcev, postavitev, dober stik s publiko, poigravanje z lučmi in zvokom, kvalitetna glasba, izvirni kostumi, vse to je pripomoglo k prepričljivi postavitvi Peklenske pomaranče. Nedvomno gre za uprizoritev, ki te malo predrami in ti da misliti, tako da bo bržkone še predmet mnogih pogovorov in zapisov.
Avtor: Anthony Burgess
Režiser: Matjaž Pograjc
Izvajalska ekipa: Maruša Geymayer-Oblak, Željko Hrs, Nataša Živković, Primož Bezjak, Blaž Šef, Uroš Kaurin, Ivan Peternelj, Ivan Rupnik, Damjana Černe
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.