V četrtek, 10.12. je bila v Slovenskem mladinskem gledališču uprizorjena Peklenska pomaranča, dramatizacija Burgessovega romana A Clockwork Orange. Kljub dejstvu da je omenjeni avtor roman napisal leta 1962, je njegova tematika še vedno, oziroma morda celo bolj aktualna v današnjem času in več kot primerna za gledališko uprizoritev.
Pričakovanja so bila velika, saj sta roman in film v režiji Stanleyja Kubricka, ki je nastal dobro desetletje po njegovem izidu, postali kultni deli tedanje generacije. Zgodba o mladem, neprilagodljivem Alexu, ki ga je prepričljivo odigral Primož Bezjak, občinstva ni razočarala. Celotna igralska zasedba je izvrstno opravila svoje delo.
Oder je s svojo dobro premišljeno scenografijo ves čas predstave ponujal odlično ozadje za zgodbo. Izvirna koreografija, kostumi in zvoki so gledalčevo pozornost preusmerjali na telesnost in energijo igralcev. Igralci svojega gibanja niso omejili le na oder ampak jim je kot igralski prostor služila celotna dvorana, kar je močno prispevalo k večji prepričljivosti in bližini nasilja, igra pa je zato delovala bolj živo. Igralci so s premikanjem med gledalci ves čas opominjali gledalce, da se zgodba dogaja med nami, v sedanjosti in ne v neki oddaljeni preteklosti. Velik poudarek je bil seveda na glasbi (kombinacija klasične, Beethovnove in moderne glasbe), kar se sklada tudi z dejstvom, da je Burgess lastno dramatizacijo romana poimenoval Igra s pesmimi. Uprizoritev je dokaj zvesto sledila literarni predlogi z izjemo redkega uporabljanja izrazitega najstniškega slenga. Vse prisotno, eksplicitno nasilje je bilo že od samega začetka v ospredju in ni bilo omejeno le na nasilna dejanja Alexa in njegovih kameratov, temveč se je odražalo tudi pri ostalih likih, ki so skoraj brez izjeme negativci. Eden morda najbolj vidnih in močnih osebnosti na odru je bil »moralni« vodja, lik zaporniškega duhovnika, ki ga je odigrala Damjana Černe in ki je ves čas opominjal na eno izmed poglavitnih idej. Gre za vprašanje svobodne izbire med dobrim in zlim. Šele ta možnost izbire človeka naredi človeka. Alex je zaradi svojega skrajnega nasilja podvržen novi metodi zdravljenja, ki je prav tako nasilje, čeprav sistemsko, nad posameznikom. Posledica »zdravljenja« je mehaničen človek, ki se lahko odziva le na družbeno sprejemljiv način. Na koncu Alexa ponovno zdravijo, le da ga tokrat spremenijo nazaj v neprilagojeno pošast.
Predstava se zaključi, ko »ozdravljeni« Alex po sredi dvorane zapusti prizorišče. Odlično izpeljana in odigrana predstava verjetno ni nobenega gledalca pustila ravnodušnega. Če že ne drugega, je ponovno odprla vedno aktualno poglavje, ki ga je z romanom izpostavil Burgess, in sicer vprašanje možnosti izbire, ki prevlada nad mehaničnim človekom, ki je sposoben delati le dobro, zato ker tako od njega zahteva družba.
Anthony Burgges: Peklenska pomaranča
Slovensko mladinsko gledališče
Režiser: Matjaž Pograjc; scenografija: Tina Krajnc, Estríhi&Ométi; kostumografija: Mateja Benedetti; koreografija: Branko Potočan; glasba: Silence; oblikovanje luči: Tomaž Štrucel; oblikovanje tona in tonsko vodstvo: Marjan Sajovic; diaprojekcija in video: Dušan Ojdanič; lektorica: Mateja Dermelj; oblikovanje lutk: Barbara Stupica
Igrajo:
Alex – Primož Bezjak
Hilo Rojo, Kristus, Dr. Branomova - Maruša Geymayer-Oblak
P. F. Alexander, Bog, Velika živina, Oče, Mati, Pravosodni minister – Željko Hrs
Gospa P. F. Alexander, Zapornik, Tolsta sinička, Dekle, Medicinska sestra – Nataša Živković
Dim, Zapornik, Klovn Kišta, Dolin – Blaž Šef
Pete, Zapornik, Klovn Max, Rubinstein – Uroš Kaurin
Georgie, Velika živina, Notranji minister – Ivan Peternelj
Gospa, Zaporniški duhovnik, Mati, Oče – Damjana Černe
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.