Zgodbo Jesihove je premeteno razdelil na tri življenjska obdobja, na tri različne Pavline osebnosti – alpinistko, poslovno žensko in ekscentrično starko. Dialog med Pavlo ter drugimi liki nam jo prikazuje kot žensko močnega, nepopustljivega značaja, hkrati pa nam razkriva njeno zgodbo na fragmentaren način, kar pa malo suhoparno besedilo naredi zanimivo. Režiser Matjaž Pograjc je plezanje vzel dobesedno. Namesto da bi igralci samo stali na odru ter recitirali svoje vrstice, plezajo po steni gledališča ter nas s tem kratko malo držijo na koncu stolov, delček zato, ker so večinoma brez varovalnih vrvi, nesreča pa se lahko zgodi tudi samo dva metra nad tlemi, delček pa tudi zato, ker se je, tako kot je v igri rekla Jesihova, »bolj zanimivo premikati gor in dol, ne pa samo desno in levo«. Režijsko delo lepo dopolni animacija, ki nas popelje v tri časovne perspektive, različna prizorišča, poleg večinoma melanholičnega vzdušja pa nam ponudi tudi kanček komedije – v prizoru z Giovanninijem nam Blaž Šef postreže s humorističnim prepletanjem igranja ter animacije. Čeprav večino predstave spremljamo igralko Katarino Stegnar, nam v spominu ostaneta tudi Barbara Ribnikar, ki s svojim likom pričara nekakšno vzvišeno oz. elegantno vzdušje, kar malo spominja na Coco Chanel, ter Maruša Oblak, ki nam predstavi razočarano plat ljudi, ki so dali prednost ponosu pred konformizmom. Kljub temu da je bil malo nadležen, je bil Čopov lik izvrstno odigran, Primož Bezjak se je odlično ujel z glavno igralko, njune plezalske sposobnosti pa so dialog postavile v drugo dimenzijo. Čeprav verjetno nenamerno, se je čutila majhna iskrica med Čopom in Jesihovo, saj se je zdelo, da jo Čop žene v nemogoče razmere ravno zato, ker je vedel, da bo ta neustrašna ženska to zmogla, kot da bi jo poznal do obisti, »z nikomer drugim ne bi šel sem plezat«. V predstavi srečamo tudi Ivana Mačka - Matijo, znanega in kontroverznega partizana in politika, ki pa je prikazan kot senca, nekdo iz ozadja, ki želi imeti vse niti v rokah.

Odlična kostumografija nam s črnim klobukom ter dežnim plaščem oz. trenčkotom predstavi klasično podobo sumljivega zlikovca. Kostumografija pa ni edina stvar, vredna hvale, tudi scenografija je bila izjemna. Večnamenskost scenske postavitve skoraj spominja na dandanašnja moderna stanovanja, kjer se kavč spremeni v posteljo, miza v police itd. Pavla je plezala tako po gorski steni kot po poslovni, na obeh pa jo je zadela nesreča. Ko je sedela na kamniti polici in premišljevala oz. se spet pogovarjala sama s sabo, je njene halucinacije preplavila megla – dobesedno. Beli dim nam je pričaral magično vzdušje, pogled na zvezdnato nočno nebo pa je skorajda privlekel gorski hlad v dvorano. Uporaba halucinacij za preskok iz enega prizora v drugega je drzna poteza, a pri tem dramskem delu je to delovalo.

V predstavi so bili več kot očitni namigi na slovensko preteklost med in po drugi svetovni vojni – partizani, domobranci, Italijani, Nemci. Vendar smo vse to že slišali. Velikokrat. Ponemčevanje pa propaganda okupatorjev, ki to ni bila, skrivanje ljudi, obsodbe poštenjakov ... ta tema je že nekako »prežvečena«. Seveda je to del naše zgodovine, ki nikakor ni nepomemben, vendar ga ni treba venomer ponavljati. Še dandanes se ljudje delijo na rdeče in bele, na dobre in slabe. Etikete so za konzerve, ne pa za ljudi. Pustimo preteklost v preteklosti, ne da jo pozabimo, a pogrevati je tudi ni treba.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.