Natanko tega sem bila deležna, a vendar še mnogo več. Avtor se je vsekakor izkazal tudi pri svoji dramski uprizoritvi z mnogimi zanimivimi detajli in inovativno uporabo celotnega prostora.
Drama se je odvijala v enem samem prostoru, lokalu, ki je ravno zamenjal lastnika, kar pa sproži interakcije med dvema skupinama ljudi. V zakotnem lokalu s pogledom na ulico, ki je bila odlično prikazana s fotografijo dejanske ulice, je kljub načrtom za prenovo in črno-belemu posterju, ki ga Katja obesi na začetku drame, ostajal duh prejšnje lastnice, na kar so opozarjali stari predmeti, še bolj pa zveste stranke.
Scena sicer podpira osnovno idejo in režiser je izkoristil vsako majhno podrobnost za dodaten dramatičen efekt, a vendar so bili glavno srce drame odlično spisani liki, očitno po zgledu resničnih ljudi, kakršne srečujemo vsak dan. Igralci so se popolnoma vživeli v svoje vloge, kostumografija, ki stavi na vsakdanja oblačila, pa je omogočila še večjo identifikacijo publike.
Svetova obeh skupin ljudi, ki se sprva zdita nasprona, se tekom dogajanja začneta prepletati v enega samega. Razlika je zgolj v njihovem dojemanju življenja. Na eni strani gre za ljudi, ki so se že sprijaznili s svojim propadom (Gašper Tič, Milan Štefe, Janez Starina) na drugi za ambiciozneže, ki še zmerom upajo (Nina Rakovec, Uroš Smolej, Domen Valič, Tjaša Železnik).
Gašper Tič v vlogi Petra je s svojo prezenco vzbujal pozornost, tudi kadar ni imel dialoga, saj so že sam način postavitve in njegove kretnje izražale nelagodje in nestrinjanje s prenovo lokala. Brez dlake na jeziku je z odločnim, nespoštljivim oporekanjem odlično predstavil tip človeka, ki zdravi svoj ego s kritiziranjem drugih in s tem prikriva svojo lastno šibkost in ranljivost. Njemu nasprotna Katja (Nina Rakovec), optimistična natakarica, je s svojo naivno in nerodno osebnostjo ter pozitivnim pogledom na ljudi pustila pečat na vse ostale like, sproščen način govora in ekspresivne kretnje igralke pa name kot gledalko. Nekateri ostali liki so se morda zdeli stereotipni, kot na primer rahlo koleričen homoseksualec Bor (Domen Valič), vendar je bila njegova uprizoritev lika zares pristna in koherentna. Enako bi lahko rekli za stereotip propadlega zakona Mladena (Uroš Smolej) in njegove žene Pepce (Tjaša Železnik).
Umestitev uprizoritve na mali oder je odlična odločitev. Majhnost prostora gledalca približa dogajanju na odru ter hkrati vsem likom, ki so že sami po sebi povsem človeški in prepoznavni. Dialogi so bili zares inovativni in humorni, da sem se lahko smejala skupaj s celotno publiko, tesnobni trenutki pa so vzbudili napetost in me resnično ganili. Morda je celota le preveč pisana kot stereoptipna slovenska zgodba (vsi propadajo, konča pa se s samomorom enega od protagonistov), a me tudi to ni preveč motilo, saj gre za igro o slovenskih osebnostih, v slovenskem baru, tako da je tudi to po svoje pravilno umeščeno.
Definitivno vredno ogleda.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.