Do banalnosti prignan stereotip o novi natakarici Katji (Nina Rakovec), dekliču z vasi, ki pride v mesto iskat življenje in srečo, prvi večer v novi službi zmoti dominanten nastop Gašperja Tiča. Neverjetno prepričljivo odigra vlogo Petra; nebodigatreba, zateženca, mojstra besed, malo manj dejanj, razen ko borbeno ohranja položaj samooklicanega alfa samca na 15 kvadratnih metrih lokalne beznice. Skratka, sanje vsake natakarice.  Skozi verbalno, včasih tudi fizično nasilje, ponižuje Katjo, svojega brata Jureta (Milan Štefe) in Doktorja (Janez Starina), ki ima vlogo nekakšnega moderatorja psovk in ciničnih opazk med Petrom in Juretom. Doktor poleg te, opravlja še eno nalogo, zvesto in potrpežljivo čaka na klic. Predstavnik nove generacije privilegiranih vizualnih oblikovalcev in arhitektov Bor (Domen Valič), ki ga Mladen najame, da bo lokal preuredil, združil »vintage« in moderno, splete zanimiv, pasivno agresiven odnos s Petrovim bratom Juretom. Skozi igro spremljamo, kako se Petrova zajedljivost lušči, pokažejo se otroške travme, strah pred samoto in zapuščenostjo, obenem pa se potrdi dejstvo, da se ljudje nikoli brez razloga ne obnašajo tako suvereno nonšalantno, kot si to najbrž želijo prikazati drugim.

Juretovim analizam (ne)sreče ne uide niti novi lastnik lokala Mladen. Uroš Smolej upodobi še en slovenski stereotip, malega samostojnega podjetnika v krizi srednjih let, ki že celo življenje gara, a ima od tega bolj ali manj le kredit na kredit in se ne more otresti jeze, da mu je tranzicija odvzela obljubljeno prihodnost. Lik, v katerem se prav gotovo prepozna velik delež zlatih generacij socialističnega sistema.  K seznamu stvari, ki jih mali podjetniki morajo odkljukati, spada tudi lepa, tiha žena Pepca (Tjaša Železnik), pa še ena mlada za na stran. To vlogo tu opravi Katja in naivnost njenih dejanj nas dela nervozne kar lep čas predstave. Ker postanejo žene v takih situacijah kaj hitro detektivi in se mlade ljubice vse prehitro ujamejo v past, se tragičnost, ki na tej točki agresivno eskalira v patetiko, pokaže v soočenju Katje, Pepce in Mladena ter živčnih zlomov, ki sledijo. Igralska zasedba tu sicer odlično opravi svoje delo, a postane predstava morda za spoznanje preveč intenzivna.

Postavitev scene je enostavna: ostarela miza, pikado in oguljeni stoli, tako kot ljudje, ki zahajajo v lokal. Majhen ambient, da se gledalci počutimo kot gosti lokala. Posebno mesto v menjavi straž imajo vrata, ki z minute v minuto pridobivajo sartrovski priokus, da so za zaprtimi, (konec koncev tudi odklenjenimi in odprtimi) vrati, pekel ljudje. V ozadju je vseskozi prisotna diaprojekcija, pogled na ulico, skozi okno lokala. Na koncu se ta projekcija dvigne nad mesto, in zanimivo je bilo slišati šušljanje, kje točno se nahaja ta lokal, kjer je režiser dobil idejo. Kot da niso lokali, ki jih zaznamuje vsaj en tak karakter, za katerega se je čas, ne samo ura, ustavil avgusta 2007, na vsakem vogalu.

Če je bil poskus povrnitve upanja, po tolikšni tragiki, Katjina nosečnost, ki se je navadno drži upanje, da bo otrok imel boljše življenje od njegovih staršev, me to ni prepričalo. Mnogo bolj me je pretreslo, ko je Doktor na koncu dočakal klic, postal za hip in odložil slušalko. Tudi čakanju se izteče rok trajanja. Največ upanja je posvetilo skozi Juretovo napoved, da odhaja, mogoče v Slovencem tako ljubo Avstralijo, kjer rastejo službe na drevesih namesto kivijev, mogoče pa na »jej, moli, ljubi« potovanje, poskusit biti nekdo (drug), najeti novo življenje.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.