Mogoče edina rešitev res stoji za samo akcijo ljudi in posledično revolucijo. Prav o taki volji govori Pelgeja Vaslova v učnem komadu Bertolta Brechta. Ne nazadnje iz te volje izhajata tudi moč in želja samega ljudstva po spremembah.
Učni komad Mati v režiji Sebastijana Horvata sledi brechtovskemu konceptu epskega gledališča ter potujitvenemu učinku. Ti dve komponenti sta bili v večji meri še nadgrajeni. Zelo očitna distanca, ki so jo igralci imeli do svoje vloge, je bila izražena predvsem z »uprizarjanjem« samih didaskalij in v opisu dogajalnega prostora. Lado Bizovičar najprej v vlogi nekakšnega pripovedovalca, ki lahkotno preskakuje v vlogo same Pelageje Vlasove, Pavla Vlasova, treh delavcev ter policista, razvije celo malo pretirano distanco do likov. Suverenost takšne izvedbe so pokazali Radko Polič v vlogi Smilgina, Aleš Valič v vlogi učitelja ter njegovega brata in ne nazadnje Nataša Barbara Gračner v vlogi same Pelageje Vlasove. Hitro menjanje vlog in nepoznavanje dejanskega teksta pa sta lahko marsikoga v občinstvu pustila zmedenega in s tem se je nekako izničil učinek, ki naj bi ga imela predstava. Koketiranje s publiko, spodbujanje k petju, deljenje in padanje letakov ter ne nazadnje zaključna pesem, se navezujejo na še eno točko epskega gledališča, ki govori o zabrisu meje med odrom in samimi gledalci, s tem pa tudi na spodbuditev vsakega posameznika k aktivnemu razmišljanju.
Songi kot spremljevalci Brechtovih učnih komadov so prav tako ključni za samo distanco in kritiko igralca do vloge, poleg tega pa povzamejo tudi širšo idejo ter miselnost. V sami predstavi so imeli funkcijo interakcije z občinstvom in postavitve drame v aktualnost. To je bilo slišati na samem začetku predstave v songu Delavci revolucionarji pojejo Vlasovi (v kanonu glasov Lada Bizovičarja), ki je mene osebno na trenutek asociiral na glasbo nemške progresivne zasedbe Rammstein. Scenografija celotne predstave je bila večino časa minimalistična, njeni elementi, skrbno spravljeni v vitrinah, ki so pričali o zgodovinskosti dogajanja, niso imeli ravno velike funkcije pri sami izvedbi. Zvita uporaba mikrofona kot nihala je dvigala napetost trenutka ob smrti Pelagejinega sina Pavla (Uroš Fürst). Poleg kritike izkoriščevalskega sistema in izrabljanja najšibkejših je v to vključena tudi sama vera oziroma bolje rečeno verska institucija in njeni nauki, ki jih Pelageja z utemeljenimi razlogi zavrača. Vlogo napovedovalca in vlogo lastnice, ki Pelageji prodaja verske nauke, prevzame Klemen Slakonja, ki je pri tem uporabil svoje izkušnje vodenja razvedrilnih oddaj.
Širši pomen gesel in zahtev, ki smo jih lahko slišali v predstavi, bi lahko našli v geslih, ki v zadnjem času odmevajo na protestih v številnih slovenskih mestih. Prav v tem se vidi moč gledališča, ki, čeprav s kritiko družbenega sistema izpred stotih let, še vedno zmore komentirati sedanjost.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.