Mati, Die Mutter, delo Bertolta Brechta, ki opisuje življenje revolucionarke Pelageje Vlasove, je v letošnjem letu na oder ljubljanske Drame postavil režiser Sebastijan Horvat. Je danes, ko okrog nas vrvijo protesti in sem ter tja zavihra tudi kakšna rdeča zastava, predstava o razrednem boju, komunizmu in delavski angažiranosti le še ena uprizoritev dramskega teksta ali lahko v svoji aktualizaciji igra z odrskih desk preskoči med gledalce?

Vdovo in mater delavca Pelagejo Vlasovo je izvrstno upodobila Nataša Barbara Gračner. Od začetne (za gledalce skorajda neprijetne) tišine in nepremičnosti je igralka svoj lik doživeto peljala do končne bojevitosti, glasnosti in eksplozivnosti. Predstava se sicer ne začne odvijati kar takoj, ampak smo najprej deležni nekakšne predstavitve s strani Lada Bizovičarja; ta v svojem nagovarjanju Vlasove in gledalcev najprej predstavi dramske osebe ter prikaže sicer minimalistično sceno s tem, da prebira didaskalije. Tako moramo na pravi začetek pravzaprav še malce počakati. Samo najpomembnejše like predstavljajo posamezni igralci, na ostalih mestih pa je uprizoritev zastavljena tako, da je več likov predstavljenih s strani enega igralca. Zaradi tega ostali igralci ostajajo nekako v ozadju. Morda je potrebno le še pripomniti, da je nastop Klemna Slakonje deloval nekoliko preveč televizijsko.

Pomemben preobrat sproži Pelagejin sin, delavec in »pripadnik gibanja«. Vlasova se namreč ravno zaradi njega – čeprav sprva nenamerno –  iz resignirane matere, ki skrbi za stanovanje in otožno obrača vsako kupejko, spreobrne v aktivistko, celo revolucionarko. Tako kot se je spremenila sama, Vlasova spremeni učitelja, ki je prej nasprotoval delavskemu gibanju. Brechtovo delo vendarle nosi oznako učni komad. S tem je želel Brecht tudi preko Vlasove med gledalce širiti uporniški duh in znanje o komunizmu ter razrednem boju.

Scena je zastavljena precej skopo. Vse dodatke in rekvizite postopoma prinesejo na oder igralci, še najbolj pa izstopa vitrina z rdečo zastavo, okoli katere se suče tudi dramatični del zgodbe. Prav tako so rekviziti pogosto uporabljeni za dosego posebnih zvočnih učinkov. Svoj delež k atmosferi je prispevala tudi svojevrstna osvetlitev. Skoraj celotno predstavo je bila osvetljena vsa dvorana in ne zgolj oder. Seveda ne smemo pozabiti na songe, Brechtov značilni element. V uprizoritvi so zaradi glasnosti in interpretativne zanesenosti pesmi večkrat delovale že kar agresivno in so zagotovo prevzele vse čute. Najmočnejša interakcija igralcev z občinstvom je bila dosežena, ko so bili med gledalce razdeljeni letaki z besedilom Hvalnice komunizmu; song je medtem vneto prepevala Pelageja Vlasova in k petju pozivala vso dvorano. Naj pripomnim, da se je kar nekaj gledalcev temu vabilu odzvalo, vendar odziv morda ni bil dovolj močan, da bi ustvaril polnejše vzdušje.

Mati je torej odločno krenila na pot aktivnega delovanja in postala revolucionarka s svojo strankarsko knjižico. V nas gledalcih pa po mojem mnenju ni vzbudila nostalgije niti prebudila uporniškega duha, temveč je na nekaterih mestih prej povzročala nekakšno nelagodje. Morda pa je bil ravno s tem namen dosežen.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.