Leta 1906 je Maksim Gorki izdal roman z naslovom Mati. Iz zgodovinskega romana o revoluciji v Rusiji ga je Bertolt Brecht manj kot trideset let kasneje pod naslovom Mati – Življenje revolucionarke Pelageje Vlasove iz Tvera (Po romanu Maksima Gorkega) predrugačil v dramo, ki je s svojimi tako moralnimi kot političnimi konflikti, čeprav še vedno postavljena v carsko Rusijo, močno spominjala na takrat aktualno nemško krizo, ki je pogledovala v smer nacizma. V oktobru 2012  je, s povsem svežim prevodom Urške Brodar, na izjemno aktualnost brechovskega uporništva ponovno opozoril Sebastijan Horvat in prvič v slovenski prostor na oder ljubljanske Drame postavil slavno Mati.

Veliko skupino dramskih oseb je skrčil na šest igralcev (poleg v nadaljevanju naštetih še Radko Polič, Uroš Fürst in Aleš Valič), kjer smo lahko gotovi samo o tem, kateri lik pooseblja naslovno vlogo matere, medtem ko se vloga ostalih iz prizora v prizor spreminja: od sina do mesarja.

Brechtovsko epsko, politično-ideološko in nearistotelovsko gledališče, ki razbije iluzijo ter predre mejo med občinstvom in odrom, postane jasno že v začetnih minutah uprizoritve, ko smo postavljeni na gol oder, na katerem se kasneje prikazujejo in umikajo nezgovorni deli pohištva ter vitrine (scenografija Marka Japlja). Prve besede, izrečene gledalcem s strani Lada Bizovičarja, so naštevanje dejstev o predstavi, ki si jo bomo ogledali, in njegovo posredovanje v prvih nekaj prizorih, kjer ob nepremični materi zavzame različne vloge ter jih pojasnjuje. S podobno igro Klemna Slakonje, ki v zaključnem prizoru med propagiranjem Svetega pisma prav tako diktira situacijo, ki naj bi sledila, se sklene delovanje gledališke igre, ki gledalcu prepreči poistovetenje z odrskimi liki.

Angažiranost gledališkega uprizarjanja, ki je hotela iz pasivnega gledalca ustvariti aktivnega opazovalca, ki bi bil tudi v resničnosti sposoben konstantnega odločanja, nam je prikazana skozi nagovore igralcev in povabila k sodelovanju ter vložke s songi (skladatelj Drago Ivanuša), kjer nam je na neki točki v roke potisnjeno besedilo ter izražena zahteva po petju skupaj z materjo.

Osrednja vloga Pelageje Vlasove, ki pripada Nataši Barbari Gračner, se pred nami s prepričljivo igro iz nevedne žene in matere delavca preobraža v odločno revolucionarko, željno učenja in spremembe. Prvi stik gledalec vzpostavi z njeno naivnostjo ter uporniškim dejanjem, ki se začne z delitvijo letakov, katerih vsebine zaradi nepismenostni ne pozna, kmalu pa prebira prav vse revolucionarne časopise ter zlije svoj gnev zaradi izgubljenega sina na občinstvo, saj ljudstvu očita predvsem ravnodušnost. Ne potrebujemo veliko teoretičnega znanja, da zaslišimo skozi materine besede Brechtov mogočen protest proti pasivnemu človeku ter vzpodbujanje k uporu in nasprotovanju vladajočim. In morda v današnjem času finančnega in gospodarskega padca ter posledično kulturne in moralne krize po uporu in revoluciji (četudi posameznikov) s svojo uprizoritvijo kliče tudi Sebastijan Horvat.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.