Ob prvem pogledu na oder se gledalec sprašuje, ali se zgodba odvija v mrtvašnici, jedilnici, cerkvi ali bolnišnici. Igralci stopijo na oder pojoč družbenokritične pesmi in se posedejo za mize.
Zgodba se začne odvijati zmedeno in negotovo, kar je opazno tudi v nadaljevanju. Gre za konstantno zmedo, ki gledalcu nenehno postavlja vprašanje Kaj in kje je rdeča nit?
 
Predstavo nenehno spremljajo glasbeni vložki zbora igralcev, ki so muzikalno blizu ljudskim in cerkvenim napevom, besedilno pa politično cankarjanski. Tako se predstava na nek način spreminja v kmečki muzikal. Med predstavo se lahko gledalec še vedno sam pri sebi igra »lov na rdečo nit«: nenehno beganje med ljubezensko zgodbo, moško neodločnostjo, moško trmo, političnim konfliktom in interesom.

Igralska zasedba pušča mešane občutke. Vsekakor je velik poklon treba izkazati Jerneju Šugmanu, ki se odlično predstavi v vlogi Kantorja. Izvrstno upodablja pragmatičnega človeka, ki se v družbi znajde na moralno sporen, a realen način. Je lep primer družbenega delovanja, ki slovenskemu gledalcu ni tuje. Kljub zmedi, ki navidezno obvladuje oder, se je Šugmanu v predstavi uspelo toliko orientirati, da je lahko iz sebe in svoje vloge iztisnil maksimum. Pri drugih vlogah, ki so postavljene bolj v ozadje, pa pogrešamo večje zavedanje o tem, kako in zakaj delujejo. Zato se tudi zdi, da blodijo med tem, kar so po Cankarju, in tem, in kar so v tej postavitvi. Posamezni prizori na odru so, vsaj igralsko, dobro sestavljeni, medtem ko zmanjka celostna slika predstave.

Ljubezenski konflikt med Francko, Maksom in Bernotom ne dobi niti prostora niti časa, da bi se v celoti in v miru razvil. Podobno je pri poslavljanju Maksa in Nine, kjer bi prizor potreboval več časa, da bi svojo tragiko razvil do konca. Po teh dveh dogodkih gledalec dobi občutek, da je predstava usmerjena v politične odtenke besedila, sama politična sporočilnost teksta pa se v predstavi podaja površno in poceni. Med drugim in tretjim dejanjem smo priča napisu »Zaupajte mi!«, ki ga pospremita tema in glasba orgel. Ko se zastor zopet dvigne, igralci vpijejo: Oblast, oblast, oblast ... Nisem popolnoma prepričan, da je to glede na dramsko besedilo sploh smiselno.

Največje razočaranje pa je sklepni monolog, ko se zopet vse odvija v nekem pospešenem ritmu. Čeprav je besedilo tukaj skrajšano in nekoliko spremenjeno, je monolog odlično ohranjen. Kantor preostale osebe seznani s svojim razumevanjem lastne »priljubljenosti«, kar jim poda iskreno in neprizadeto. To je močna kritika morale posameznikov v družbi. Preostali igralci stojijo pred Kantorjem v vojaški vrsti in delujejo hladnokrvno, kot da ga ne bi poslušali: ne tako, kot da ga nočejo slišati, ampak kot da ga v resnici ne bi slišali.

Kadar se gledališče spopade s klasiki, kakršen je Cankar, so potrebni spoštljiva roka, budno oko in nekaj poguma, predvsem pa veliko, veliko časa, da bi besedilo zlezlo pod kožo. Aktualni koprodukciji dveh naših največjih gledališč manjka ravno slednje, s tem pa tudi nekaj dodatne globine.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.