Lara Paukovič, 13. 2. 2014

Kralj na Betajnovi 2

Študentska kritika|Ivan Cankar: KRALJ NA BETAJNOVI. Režija Eduard Miler, SNG Drama Ljubljana in Drama SNG Maribor, premiera 6. 2. 2014 - Pred več kot sto leti je Ivan Cankar z neodobravanjem spremljal slovensko politično dogajanje. Mogočni kmetje so se spreminjali v kapitaliste, mali kmetje pa so zaradi izkoriščanja trpeli vedno večje pomanjkanje. Takratna situacija se odraža v Cankarjevi sloviti drami Kralj na Betajnovi, ki je bila do današnjih dni na oder postavljena kar sedemintridesetkrat.
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana in Drama SNG Maribor
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana in Drama SNG Maribor
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana in Drama SNG Maribor
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana in Drama SNG Maribor
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana in Drama SNG Maribor
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana in Drama SNG Maribor
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana in Drama SNG Maribor
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana in Drama SNG Maribor
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana in Drama SNG Maribor

Morda je nekoliko manj pesimistična kot druge Cankarjeve drame s politično tematiko, saj avtor ne glede na to, da je pravica na koncu poražena in Jožef Kantor, kapitalist ter izkoriščevalec, ohrani oblast, namiguje na to, da je upor proletariata mogoč.

Stoletje pozneje se Slovenci še vedno počutimo izkoriščane. A kako se ne bi, če nas, kot je odlično ugotovil Cankar, odlikuje hlapčevska miselnost, zaradi katere se, če se po protestih ali izražanju nestrinjanja ne zgodi nič, potuhnemo ali pa celo ne zberemo poguma za upor. Hkrati pa smo pripravljeni vedno znova trpeti koruptivne politike na oblasti in poslušno pogledati stran, tudi če je očitno, da njihovo početje ni moralno sprejemljivo ali družbeno koristno. Jasno je, da vsak oblastnik za svoj vzpon potrebuje male ljudi, in dokler ti dovoljujejo izkoriščanje, so zanj prav toliko krivi kot izkoriščevalci sami. Tega se Kantor, glavni lik drame, dobro zaveda – kot premožen posestnik, trgovec, tovarnar in kandidat za poslanca (tako imenovani »kralj Betajnove«) za kopičenje svojega bogastva in širjenje vpliva ne izbira sredstev. Na vesti ima tako podkupovanje kot umore, a se zaveda, da mu za zločine ne bo treba odgovarjati. Nasprotno – njegov ugled je previsok, da bi si ga kdo drznil oklicati za zločinca. Celo na koncu drame, ko v trenutku šibkosti sodniku in adjunktu dejansko prizna umor Maksa Krnca, pravičnika v drami, sta prepričana, da ju ima za norca. Zmeda tako ne traja dolgo, umor je pripisan Francu Bernotu, Kantor pa je zopet trdno zasidran na svojem prestolu.

Situacija torej ni klasično črno-bela, čeprav se želi predstaviti kot taka. In prav ta navidezna urejenost je ustvarjalcem predstave, tokrat v režiji Eduarda Milerja, služila kot navdih pri scenografiji in kostumografiji. Edini barvi, ki ju je mogoče videti na odru, sta namreč prav črna in bela. Scena je izrazito minimalistična, sestavljena zgolj iz klopi s črnimi in belimi prti, ki se sicer prestavljajo glede na potrebe prizora, vendar ves čas tako, da oder deluje nekako prazen. Liki so oblečeni, kot se od njih pričakuje – moški nosijo lepo ukrojene obleke, med katerimi seveda izstopata Župnik, ves v črnini, kakor se spodobi, in Kantor z mogočnim črnim frakom, seveda bolj gosposki kot ostali. Tudi ženski liki v klasičnih črnih krilih, srajcah in belih nogavicah niso nobeno presenečenje.

Zaradi enolične kostumografije in scene se predstava na trenutke zdi toga, a je, če dobro pomislimo, prav to učinek, ki ga želi doseči. Dejstvo, da so liki videti, »kot se spodobi«, se povezuje s tem, da se tako tudi obnašajo – kar je seveda napačno in nas vrne nazaj k Cankarjevi sodbi o hlapčevstvu.

Zanimiv element predstave je zagotovo petje. Za songe, ki smo jih slišali kar nekaj, je poskrbela Žanina Mirčevska. Po načinu izvedbe (večglasno petje) spominjajo na slovenske ljudske pesmi, vendar je njihova vsebina drugačna. Gre za replike iz različnih Cankarjevih besedil, s pomočjo katerih se razmerje med Kantorjem in Betajnovo le še utrjuje. A priznati moram, da so se mi, čeprav je ideja songov nedvomno inovativna, na trenutke zdeli malce moteči, saj so upočasnili dogajanje na odru, ki je sicer zelo lepo teklo. Raje bi torej videla, da bi bil kakšen od njih izpuščen.

Za konec velja omeniti, da je pri predstavah s tako močnim sporočilom izjemno pomembna dobra igra. Tu se je Jernej Šugman kot Kantor izvrstno odrezal – njegov kralj na Betajnovi je ravno prav avtoritativen in brezbrižen, gledalcu vzbuja strahospoštovanje, hkrati pa se mu posreči prikazati tudi kanček prijetnejših čustev, kot sta strah pred osamljenostjo in naklonjenost do družine, čeprav skrita globoko pod površjem. Zaradi odlične Šugmanove igre drugi liki nekako zbledijo – prepričljiv je še Vladimir Vlaškalić kot Maks Krnec, neukrotljiv študent, ki edini ve, da ima Kantor na vesti umor brata, in se mu postavi po robu, kar pozneje plača z življenjem. Ženski liki name niso naredili posebnega vtisa, a konec koncev sta vlogi Francke (Nina Ivanišin) in Nine (Tina Vrbnjak), ki sta najvidnejši, precej medli – obe sta pod prevelikim vplivom Kantorja, da bi njuna individualnost lahko prišla bolj do izraza.

Če potegnem črto, je Kralj na Betajnovi solidna predstava, ne bi pa mogla reči, da gre za presežek. Sicer ni pretiravanja v eno (slepo sledenje predlogi) ali drugo (popolna modernizacija) smer, pač pa ostaja v zlati sredini, a vseeno manjka nek element, zaradi katerega bi lahko dejala, da sem si predstavo res zapomnila. Ne glede na to upam, da bo čim večji del občinstva spomnila na to, zakaj smo tam, kjer smo, in ga morda napeljala k temu, da prevzame del odgovornosti za nastalo situacijo v dolini Šentflorjanski (če si izposodim še eno Cankarjevo sintagmo). Krivi smo namreč vsi – ni Betajnove brez Kantorja in ne Kantorja brez Betajnove. Od zavedanja do spreminjanja pa je menda le korak. Konec koncev bi bil že čas za to, mar ne?

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Ivan Cankar, Drama SNG Maribor, Kralj na Betajnovi, Eduard Miler, SNG Drama Ljubljana

Povezani dogodki

Jana Šter, 13. 2. 2014
Kralj na Betajnovi 1
Rok Pečečnik, 13. 2. 2014
Kralj na Betajnovi 3
Gost

Simpatičen zapis:) V predstavi pač misel totalno povozi gledališko magijo, zato je zapis "Zaupaje mi!" namenjen le teatraličnemu efektu za spremembo scene in že 37x (verjamem tebi na besedo) spremljamo puško, ki bo morila, kako v tej postavitvi okorno pritava in odtava z odra :) Zato se mi je od vseh teh političnih navdihov, še najbolj zasmililo gledališče samo:)

25. 2. 2014