Drama Gospoda Glembajevi je prva izmed dramskih tekstov iz cikla o rodbini Glembay. Mnogim dobro poznani hrvaški avtor Miroslav Krleža v središče dogajanja postavi družino z zelo skrhanimi medsebojnimi odnosi. Zgodba se odvija leto dni pred prvo svetovno vojno, ko je svet že zajela neka vsesplošna panika. Čeprav družina Glembaj živi v izobilju, jim nekaj manjka, in sicer resnica. Napetosti pod njihovo streho so dosegle vrh in le še vprašanje časa je, kdaj bodo vsa izsiljevanja in zločini prišli na plan, saj ima skoraj vsak od Glembajevih na glavi nekaj masla. Igralci so se dobro vživeli v svoje »zločinske« vloge. Velja poudariti odlično igro Marka Mandića, ki se ves čas predstave sprašuje, ali je Gemblaj ali ne. Zaveda se, da se Glembaji ne morejo vse svoje življenje  skrivati za svojim zapečkom, ve da bodo nekega dne za vse svoje napake morali odgovarjati. Pri izpovedovanju  igralci pogosto izrekajo misli znanih filozofov (npr. Platonove) in na ta način še dodatno podkrepijo moralni ton uprizoritve.

Režiser Ivica Buljan je ohranil odmora med dejanji in s tem poskrbel, da gledalec ni izgubil koncentracije. Zanimiva je bila tudi scena. Če je bila v prvem delu predstave na odru postavitev dokaj miniaturna (na odru je bila le majhna sedežna garnitura in majhna mizica s telefonom), se je le ta v naslednjih dveh dejanjih povečala (na odru sta se znašli srednja in nato velika sedežna garnitura, enako pa velja tudi za mizico s telefonom). Pomembno scensko vlogo ima tudi ura (oziroma v prvem dejanju ure). V prvem delu so ure projicirane na platno in ves čas kažejo enak čas. To lahko razumemo, kot da so pri Glembajevih intrige, pasti in metanje polen pod noge stalnica njihovega vsakdana. V drugem dejanju projekcijo nadomešča srednje velika ura, na kateri se kazalci premikajo v realnem času, kar lahko pomeni, da je le še vprašanje časa, kdaj bodo razkriti vsi Glembajevi zločini. V zadnjem delu predstave pa nastopi velika ura, ki pa kaj kmalu začne čas odštevati – kot simbol bližanja konca dinastije Glembaj.

Poleg scene ima pri vzpostavljanju atmosfere veliko vlogo glasba. Če se na trenutke zdi, da deluje kot glasbena kulisa, v nekaterih primerih pa je celo odveč, se v trenutkih izpovedi pokaže njena prava vloga. Predvsem je to opazno med izpovedovanjem Leona Glembaya (Marka Mandića) in Ignjata Glembaya (Iva Bana), kako čutita drug do drugega in kje med njima so stare zamere.

Zanimiv dodatek k predstavi so bili trije manjši nastopi na začetku vsakega dejanja. Takoj na začetku predstavo odpre ples kovinskih mož, drugo in tretje dejanje pa začne pevsko-plesni nastop umetnice (Ditka Haberl), ki predstavo tudi zaključi v duetu s kitaristom. Hkrati se na platnu v zelo pospešenem posnetku odvrti celotna predstava od konca proti začetku. S tem posnetkom je lahko gledalec (sicer zelo na hitro) podoživel vsa prerekanja, ki so stala na poti odkrivanju resnice.

Predstava lahko na gledalcu pusti zelo mešane občutke, predvsem zaradi tega, ker je skoraj polovica replik izrečena v tujih jezikih, med katerimi prevladuje nemščina. Gledalec, ki ni domač v tem jeziku se lahko izgubi v celotnem dogajanju in hitrem menjavanju replik iz enega v drug jezik. Najmanj prepričljivo se zdi prvo dejanje, saj se na odru hkrati pojavi skoraj celotna igralska zasedba, ki pa deluje precej togo in neprepričljivo. Tekom predstave se ta togost porazgubi in gledalci smo priča osebnim izpovedim dramskih oseb, ki gledalcu v razmislek ponujajo zlaganost medsebojnih odnosov med najbližjimi. Če pozabimo na nekoliko neprepričljiv začetek drame, je predstava vsekakor vrhunska.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.