Besedilo je na oder SNG Drama postavil Ivica Buljan s pričakovano močno igralsko zasedbo. Še posebej prepričljivi so v glavnih vlogah Ivo Ban kot premožni bankir Naci Glembay, Marko Mandić kot njegov sin Leone, slikar, ki se je po enajstih letih vrnil v domačo hišo, ter Nataša Barbara Gračner v vlogi baronice Castelli-Glembay, Glembayeve druge žene.
Ob začetku predstave preseneti skromna scenografija, saj pričakujemo razkošje in bogastvo družine Glembay. Vendar pa se je ta odločitev takoj izkazala za zelo smiselno, saj je prenesla pozornost z njihovega materialnega bogastva na moralno revščino. Minimalna, preprosta scenografija, ki nase ni vlekla pogleda, je omogočala neprestano koncentracijo na osebe na odru in njihove medsebojne odnose ter obračune. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da tokrat ni velikega poudarka na telesnosti, ki je prisoten v mnogih Buljanovih predstavah, pač pa so premiki igralcev minimalni in je tako v središču besedilo.
Vsak scenski element je bil seveda uporabljen premišljeno in učinkovito. Največjo in najbolj zanimivo vlogo je imela ura, ki je sprva služila kot merilec realnega časa dogajanja, nato pa se je prelevila tudi v projekcijsko platno za simbolične posnetke, ki so spremljali nekatere prizore; kasneje je začela nihati, ko so bili gospodu Glembayu šteti zadnji trenutki; in se nazadnje ustavila ob njegovi smrti. Poleg ure sta bila v vseh treh dejanjih prisotna tudi fotelj in mizica, vendar pa vsi ti elementi tekom predstave niso ostali enaki, pač pa so v vsakem naslednjem dejanju postali nekajkrat večji kot v prejšnjem. V zadnjem delu so tako s svojo neobvladljivo velikostjo močno pripomogli k ustvarjanju občutka neizbežnosti prihajajoče katastrofe, poleg tega pa so ob njih člani družine Glembay postajali vedno manjši, bolj nepomembni in bolj nemočni.
Uprizoritev se sicer popolnoma drži Krleževe predloge, izjema so le prizori, ki se odvijajo pred začetkom vsakega dejanja pred spuščeno zaveso. V teh navezavah na futurizem smo priča nenavadni kombinaciji robotskih kostumov, plesa in projekcij različnih besedil. Z enim od takšnih prizorov se predstava tudi zaključi, ko si ob pesmi v izvedbi Ditke Haberl in Jerneja Gašperina ogledamo močno pospešen posnetek celotne predstave, vendar zavrten nazaj. Po tem ponovnem opozorilu, kako malo je potrebno za razkritje vseh najtemnejših skrivnosti in kako hitro se lahko odvije propad družine, se predstava zaključi s projekcijo odjavne špice.
Predstava traja dobre štiri ure in tako občasno predstavlja izziv za gledalčevo koncentracijo. Pri tem ne pomaga niti to, da je uprizoritev precej statična, niti to, da je besedilo, ki je njen najpomembnejši del, zelo gosto in nabito s pomeni. Poleg tega je tudi večjezično, kar sicer samo po sebi ne moti, saj predstavi družino Glembay kot izobraženo in svetovljansko, gledalcem, ki ne govorimo nemško, latinsko, francosko in italijansko, pa vseeno ne uide nobena pomembna informacija. Vendar pa neprestano menjavanje jezikov vseeno pripomore k postopnemu padcu koncentracije, ki je bil opazen tako pri gledalcih, kot tudi pri nekaterih igralcih, ki se jim je proti koncu predstave že malce zapletalo. Kljub temu pa predstava pusti močan vtis in uspešno prikaže zgodbo o propadu, ki se nam hkrati zdi tako daleč in tako blizu.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.