Gostobesedno, prek raznih citatov, ideologij in v več jezikih (v nemščini, francoščini, italijanščini, hrvaščini in seveda slovenščini) – kar kaže na visoko izobraženost in svetovljanstvo gospode – se pred nami izrišejo mondeni portreti protagonistov, ki za skrbno urejeno zunanjostjo potiskajo debele plasti nemira, panike, tesnobe in razočaranj.
Igralci so suvereni v prikazovanju emocionalno zahtevnih likov, z vidno zbranostjo sledijo dolgim replikam soigralcev in se nanje odzivajo (večinoma) presenetljivo naravno. Junakom so namenili veliko pozornosti, čutiti je, da so ti preželi njihova telesa in misli, kar je razlog, da vsak lik, kljub temu, da deluje v skupini, s svojo izdelanostjo priteguje nase gledalčevo pozornost in dopolnjuje nazorsko raznolikost članov rodbine. Značaji so slikoviti in zelo plastični, trpko realistični v svojih slabostih. Vsi igralci so, kljub rahlim zatikanjem in napakam v izgovoru, temeljiti pri posredovanju karakterja svojega lika. Z gledalcem na trenutke celo navežejo stik (pogled, bližina), ki razširi performativni prostor čez rampo.
Leone, pri katerem je Mandič pretanjeno, predvsem z mimiko, kretnjami in gibanjem po prostoru, poustvaril njegovo napetost in tesnobnost, je zadnji preživeli otrok Glembaja (Ivo Ban – uspelo mu je prikazati močan, dostojanstven lik) in njegove prve žene. Vsem ostalim drži kritično moralno ogledalo, a s tem pravzaprav najbolj muči prav samega sebe, saj v vsakem izmed njih vidi delček svojega neuspeha. Gre za boj proti 'glembajevskemu načinu življenja', kar postane tragičen boj proti lastni eksistenci. Z duševnim nemirom in razkritjem skrivnosti razruši navidezno harmonijo ostalih in neprestano spodkopava njihova prepričanja, na katera so se v negotovem svetu oprli – vera v Boga, znanost in dejstva ali gospodarstvo. Sam pa se kot nekakšen nihilist le s težavo opira na umetnost in človeško dostojanstvo, osnovno etiko. Ta boj in rušenje sta najučinkoviteje prikazana v soočenju med njim in njegovim očetom, v katerem pride do krvavega pretepa (ki ni tako prepričljiv kot drugi tesni telesni stiki uprizoritve) in do vrhunca drame – takrat se čas, ki ga prikazuje monumentalna ura z napisom Infinity, ustavi – odsek večnosti, namenjen rodbini Glembaj, se je iztekel. Prihajajo novi časi, ki jih ob koncu premorov izvirno napovedujejo 'futuristi'; časi (prve svetovne vojne), v katerih družina, kot je ta, ne more preživeti, saj so ob vprašanjih, ki jih s svojim delovanjem odpira Leone (Kaj je moralno? Kaj je resnica? Je res vse relativno? Kaj je pomembneje – razum ali srce/argumenti ali vest/razum ali čustva?), kljub izobrazbi nevedni in nemočni v svoji ozkoglednosti.
Da se drama dotika tudi vprašanja materialnosti oz. materije in duhovnosti oz. človeškosti je razvidno predvsem iz scene, ki me je v svoji inovativnosti presenetila. Z enim naslonjačem, mizico, telefonom in uro je sicer precej skromna in deloma izoblikovana s pomočjo projekcije in naše domišljije, vendar pa ti elementi iz dejanja v dejanje 'rastejo', popolnoma napolnijo temen in enoten, velik prostor, kar gledalce – po reakcijah sodeč (kljub večinoma neprimernem smehu) – navduši, hkrati pa da vedeti, da so Glembajevi podlegli pohlepu in materialnosti, saj na koncu komajda še dosežejo sedalo stola ali telefon – blago je v tej grabežljivosti banalno nadvladalo in človek je v primerjavi z njim neznaten.
K težki atmosferi sopare poletne noči, zatohlosti in nemira poleg (večinoma avtorske) glasbe in tiktakanje ure, ki dopolnjuje in stopnjuje dogajanje, največ pripomoreta luč (s svojo odsotnostjo) in maska. Obrazi igralcev iz bolehne, mehkužne bledice proti koncu postanejo prepoteni, kot da so izmučeni od prikrivanja in besednih ter fizičnih soočenj. Izkušeni režiser je s svojimi sodelavci poskrbel, da se zlahka vživimo v bogato okolje družine – poleg prefinjenosti kostumov je tu še bogat, baročen prostor velike dvorane v Drami. Gledalec lahko dobi občutek, da ga je Buljan pravzaprav posadil v dnevno sobo družine Glembaj, kjer nato prav nič zdolgočasen čaka na razplet.
Spopad družinskih članov prisili gledalca, da razmisli o vprašanjih, temeljnih ne le za družino kot osnovo družbe, temveč za družbo kot celoto. Tragičnost razpada družine kaže na to, kako se lahko hlepenju po moči le posmehnemo, kar z izvirnim vpletom elementov kabarejske koreografije dva lika tudi storita.
Na koncu se na platnu v hitrem posnetku in obratnem vrstnem redu zavrti posnetek uprizoritve, češ, to je kronika družine Glembaj, finančno mogočne, v odnosih pa tako zelo krhke, na kar nas s pesmijo opozori Ditka Haberl in s tem dramo tudi zaključi. A dogajanje se naprej razpleta in ponavlja v naših mislih – liki in zasnova, interpretacija drame so namreč preveč zanimivo zastavljeni, da bi kar tako opustili razmislek o raznolikosti razlag in morebitnih izboljšavah.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.