Resnici na ljubo sem zelo staromoden človek, ki ob besedi gledališče, kakor se to menda sliši neumno, najprej pomisli na spretno zložene verze, razkošne kostume in balkone…verjetno ravno zato glede predstave nisem gojila visokih pričakovanj, saj slovenska gledališča postajajo iz dneva v dan modernejša. Vendar pa sem kljub temu predsodke pustila doma, se udobno namestila na svojem sedežu in pustila, da mi Mirjana, ki me je nekako čudno uročila že skozi naslov, pokaže, kdo je.
Natanko to je tudi naredila. Pravzaprav se mi je predstavila in poklepetala z menoj ob kavi in cigareti. Tajnica je, ločena. Rada kadi, rada ima modro barvo, kavo… njen način govorjenja je bil po eni strani na moč vsakdanji, po drugi pa nekaj tako drugačnega in svežega, da me je predstava posrkala vase, da sama nisem vedela kdaj. Dialogi so bili na čuden način intrigantni, kakor preprosta, že izpeta pesem, ki z nekaj drugače zaigranimi toni zazveni z novim, na trenutke bizarnim in dostikrat celo s skrivnostnim zvokom.
Judita Zidar, ki igra Mirjano, je s svojo vlogo popolnoma prepričala. Delovala je kot ženska, na kateri so življenjske izkušnje pustile svoj pečat in skozi predstavo sem imela vtis, da svoj lik resnično doživlja. Pravzaprav so pozitiven vtis name naredile vse ženske igralke, ki nase menda vlečejo še več pozornosti od Mirjane same. Ankica, na primer, je po odlično odigranem prizoru, ko da možu odločno vedeti, da bo spekla torto, požela navdušen in zaslužen aplavz. Med moškimi, po drugi strani, ni nihče pretirano izstopal. Mogoče je bilo tako tudi mišljeno, saj Mirjana ne verjame več v ljubezen, morda se ji celo vsi moški zdijo enaki.
Stvar, ki jo je bilo nemogoče spregledati, je bila, da so prav vsi igralci na odru nosili nenavadne maske. Pravzaprav to niso bile maske, ki bi resnično zakrivale pravi obraz, delovale so prozorno, vendar pa so obraz vseeno popačile. Liki v igri so psihološko zelo dodelani, maske pa morajo biti nekakšna simbolična ponazoritev njihovih osebnosti. Čeprav so osebe v igri med seboj precej odkrite in nimajo navidez nobenih skrivnosti, so njihovi pogovori nekako plitvi in skoraj vedno ostanejo brez rešitve problema. Osebe so večplastne in vsaka med njimi v igri preseneti z nečim nepričakovanim.
Scena je bila zelo skromna, rekvizitov ni bilo veliko, osvetljen pa je bil vedno le del odra, kjer so se nahajali igralci, kar pa izredno dobro učinkuje zaradi psihološke narave igre. Poleg tega je bil na odru nekakšen ekran, ki je včasih služil kot okno, včasih kot ekran računalnika, včasih pa so se na njem prikazovali tudi deli iz televizijskih reklam. Slednje je bilo dokaj moteče, saj je odvračalo pozornost od igralcev na odru.
Vsa igra diši po kavi. Kava se pojavlja skozi celo uprizoritev, z njo se začne in konča, tudi problemi se rešujejo s skodelicami kave. Mirjana hčeri na vprašanje, kaj je življenje, odgovori, da je življenje skodelica kave. Kar mi je osebno zelo všeč pri uprizoritvi Drame o Mirjani, je, da si jo je mogoče interpretirati na več različnih načinov. Tudi stavek »Življenje je skodelica kave«, si je mogoče interpretirati na mnogo različnih načinov.
Nad predstavo sem bila prijetno presenečena, zame je bila nekaj čisto novega in mislim, da mi bo še dolgo ostala v spominu. Dobila sem vtis, da je tudi med publiko malokdo ostal ravnodušen, zato njen ogled vsakomur toplo priporočam.
Ivo Martinić: Drama o Mirjani in tistih okrog nje
Mestno gledališče Ljubljansko
Avtor Ivor Martinić
Prevajalka Alja Predan
Režiser in scenograf Dušan Jovanović
Dramaturginja Eva Mahkovic
Kostumografka Jelena Proković
Avtor glasbe Drago Ivanuša
Avtorja videa Miha Knific in Blaž Čadež
Oblikovalec svetlobe Branko Šulc
Asistenta režiserja Maja Boh in Jaša Koceli (študijsko)
Asistentki dramaturginje Anita Volčanjšek (študijsko) in Eva Jagodic (študijsko)
Asistentka scenografa Nina Rojc (študijsko)
Igrajo:
Mirjana: Judita Zidar
Veronika: Alja Kapun k. g.
Violeta: Stannia Boninsegna
Simon: Janez Starina
Grozdana: Mirjam Korbar Žlajpah
Jakob: Milan Štefe
Ankica: Jette Ostan Vejrup
Lucio: Rok Kunaver k. g.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.