Pričakovanja o predstavi? Pravzaprav jih ni bilo, glede na to, da gre za mladega, slovenski javnosti manj znanega hrvaškega pisatelja, scenarista.
Morda so ti podatki vzbudili pričakovanja filmskega dogajanja na gledališkem odru? Sam naslov pa je kar kričal po ženski, ki je obtičala v svojem svetu sedanjosti.
Prepletanje monološke igre s kratkimi dialoškimi dogajanji je morda sprva delovalo neprepričljivo, a je kmalu doseglo učinek odtujenosti med osebami in hkrati ujetosti v zanke življenja vsake izmed njih. Sedenje Mirjane (Judita Zidar) na stolu, zlasti v monološkem delu, je v določenih trenutkih delovalo kot sedenje na zatožni klopi, kar se je skozi vsebino počasi tudi razvijalo – v samoobtoževanje, obžalovanje. Prav to je Judita Zidar izpeljala zelo prepričljivo, še zlasti v prehodih iz notranjih monologov v igro s soigralci. Nek splošen vtis igre je, da ne gre za ekspresivnost, temveč nasprotno – vsi so delovali navznoter, s čimer se mi zdi, je bil dosežen učinek vsakdana, ki (pre)mnogokrat teži k absurdnosti, banalnosti.
Režija Dušana Jovanovića je nekako izpolnila moja pričakovanja glede spogledovanja s filmsko uprizoritvijo. Veliko zrcalo v globini odra nam je odslikavalo drug pogled na odrsko dogajanje. Gledalec v dvorani je lahko izbiral med dvema pogledoma: svojim objektivnim in fiktivnim – filmskim skozi zrcalo. Zrcalo je imelo tudi druge funkcije: bilo je projekcijsko platno v videospotu, bilo je okno, bilo je TV ekran, bilo je pogled v nek nov prostor. Morda pa bi bilo lahko celo okno v prostoru za zasliševanje – zlasti v prizorih, ko je Mirjana sedela sama na stolu in se predstavila: »Jaz sem Mirjana. Sedim za mizo. Popila sem požirek kave iz skodelice…«
Hitra menjava prizorov v zatemnitvah prostora je bil drug vtis filmskega dogajanja na odru. Minimalno število (scenografskih) rekvizitov v temnem prostoru brez kulis je še podkrepilo sporočilo drame o stvarnosti življenja.
Edini odnos, ki se razvija, nastopi v liniji: mati – Mirjana – hči, pri čemer je Mirjana oseba, ki je nosilec obeh, njena mati in hči pa težita po istih stvareh , a v različni časovni dimenziji.
Prepričljiv režijski prijem je bil v prizoru telefonskega pogovora med Mirjano in njenim bivšim možem. Igralca, sprva vsak na svoji strani odra, sta se hkrati z intenzivnostjo pogovora sprevračajočega se v prepir, vedno bolj približevala drug drugemu. V trenutku največjih očitkov in obtoževanj sta popolnoma drug ob drugem, nato pa se ponovno hladno razideta.
Kratki, jasni dialogi, brez olepševanja, prikrivanja so morda pripomogli k delni identifikaciji gledalcev z liki, kar je potrdil tudi aplavz na odprti sceni, ki je deloval kot nekakšna pritrditev ženski odločnosti v razmerju do oblastnega moža.
»Življenje je skodelica kave,« so Mirjanine besede . Kava pa je lahko nekaj božanskega, grenkega, sladkega. Lahko je vroča, lahko ohlajena. S smetano ali brez. Kot pravi Forrest Gump o čokoladni bombonjeri: »Nikoli ne veš, kaj boš dobil«. In to je življenje vsakdanjosti in o tem ves čas govorijo Mirjana in tisti okrog nje. Z besedami, dejanji in molkom.
Ivor Martinić: Drama o Mirjani in tistih okrog nje
Mestno gledališče Ljubljansko
Prevajalka: Alja Predan
Režiser in scenograf: Dušan Jovanović
Dramaturginja: Eva Mahkovic
Avtor glasbe: Drago Ivanuša
Avtorja videa: Miha Knific in Blaž Čadež
Lektor: Arko
Oblikovalec svetlobe: Branko Šulc
Asistenta režiserja: Maja Boh Hočevar in Jaša Koceli (študijsko)
Asistentki dramaturginje: Anita Volčanjšek (študijsko) in Eva Jagodic (študijsko)
Asistentka scenografa: Nina Rojc (študijsko)
Igrajo:
Mirjana - Judita Zidar
Veronika - Alja Kapun k. g.
Violeta - Stannia Boninsegna
Simon - Janez Starina
Grozdana - Mirjam Korbar Žlajpah
Jakob - Milan Štefe
Ankica - Jette Ostan Vejrup
Lucio - Rok Kunaver k. g.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.