Pred ogledom drame se zaradi preprostega naslova zdi, da bo tudi sama drama preprosta, a takoj po začetnem monologu postane jasno, da gre za poglobljen prikaz dramskih oseb, ki te potegne vase.
Osrednjo vlogo v drami imajo ženske treh generacij, in sicer Judita Zidar (Mirjana), ki se je odlično vživela v glavno vlogo, njena mama (Violeta), ki jo igra Stannia Boninsegna ter Alja Kapun (Veronika), ki v vlogi sanjaške hčere edina daje občutek, da se ji bo uspelo izviti iz začrtanega življenja, ki ga sooblikujeta nezadovoljna in resignirana mama ter očitajoča in prav tako nezadovoljna babica. Njihovo zgodbo dopolnjujejo Mirjanin bivši mož (Simon), ki ga igra Janez Starina, direktor Jakob in njegova žena Ankica, ki ju odlično odigrata Milan Štefe in Jette Ostan Vejrup, Mirjam Korber Žlajpah (Grozdana) v vlogi sosede, za katero se zdi, da ji je načrtovanje samomora edina stvar, ki jo še drži pri življenju, in Rok Kunaver (Lucio) v vlogi mladega, v usoeh orientiranega povzpetnika. Njihove življenjske poti se križajo, a v seriji izredno kratkih prizorov tvorijo širšo sliko današnje družbe. Pogovor, ki poteka med njimi je oseben, a obvisi v zraku in ne najde pravega poslušalca. Tako si ostajajo kljub bližini povsem odtujeni.
Pomembno vlogo ima skodelica kave, ki je nekakšen edini Mirjanin užitek, ko se razočarana nad službo in življenjem obrne vase, si naglas obnavlja, kaj počne, in samotno uživa ob kajenju, ki je poleg kave njena druga strast. Skupni prostor, na katerem se drama odvija, daje občutek medsebojne povezanosti med osebami, gre za nekakšno osebnostno prelivanje, kjer se odražajo avtorjeva življenjska spraševanja. V ozadju Mirjaninega začetnega monologa slišimo glasbo, ki se prilega njenemu razpoloženju, prav tako osebno glasbo Veronike, ki je predstavljena kot videospot njenih neuresničljivih želja. Občasno se na ekronu pojavljajo znane reklame za čistila in osvežilce zraka, ki kažejo obliko popolne sreče. Ekran, ki deluje vsestransko in razbija dogajanje, se pokaže tudi kot ogledalo, ki nam osebe še bolj približa, saj jih vidimo v celoti, ki ni celota v pravem pomenu, ampak le nekakšno iskanje le - te. Maske, ki jih osebe nosijo, ne dajejo občutka, da hoče režiser zakrinkati njihov pravi obraz, saj tega ne skrivajo, verjetno dajejo bolj občutek nekakšne notranje iznakaženosti, ki dere navzven in so tako še bolj v stiku z njo, vsekakor nas pripravijo do iskanja njihovega pomena. Banalnost vsakdanjika se povezuje s humorjem, ki včasih presega meje in postaja žaljiv. Gledalci so bili nad predstavo navdušeni. Po dvorani je bilo slišati smeh, vmes se je razširilo celo nepričakovano ploskanje, ki ga je vzpodbudila dobra igra Jette Ostan Vejrup.
Notranji monologi, ki postajajo zunanji, povezanost med igralci, ki prerašča v še večjo odtujenost in osamljenost, upori brez upora, nerazrešeni problemi, vse to nas popelje v svet, kjer je življenje le životarjenje brez svojega čara. Od ljubezni ni ostalo nič, saj ljubezen je nič. Še več, prav ljubezen je tista, ki je pripomogla k brezizhodnosti, v kateri se znajdejo osebe.
Ivor Martinić: Drama o Mirjani in tistih okrog nje
Mestno gledališče Ljubljansko
Avtor Ivor Martinić
Prevajalka Alja Predan
Režiser in scenograf Dušan Jovanović
Dramaturginja Eva Mahkovic
Kostumografka Jelena Proković
Avtor glasbe Drago Ivanuša
Avtorja videa Miha Knific in Blaž Čadež
Oblikovalec svetlobe Branko Šulc
Asistenta režiserja Maja Boh in Jaša Koceli (študijsko)
Asistentki dramaturginje Anita Volčanjšek (študijsko) in Eva Jagodic (študijsko)
Asistentka scenografa Nina Rojc (študijsko)
Igrajo:
Mirjana: Judita Zidar
Veronika: Alja Kapun k. g.
Violeta: Stannia Boninsegna
Simon: Janez Starina
Grozdana: Mirjam Korbar Žlajpah
Jakob: Milan Štefe
Ankica: Jette Ostan Vejrup
Lucio: Rok Kunaver k. g.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.