Uprizoritev diptiha je običajno celota, sestavljena iz dveh delov, ki se skladata, sta si podobna in se medsebojno dopolnjujeta, ti dve predstavi pa imata skupno točko v režiserju, dogajalnem kraju, časovno in žanrsko pa sta si tako različni, da skorajda ne vemo več, zakaj govorimo o diptihu kot o dveh neločljivo povezanih delih. Ali pač?
Komedijo z ženskami, premiero smo doživeli v petek, 15. 2., determinira zgodovinski čas. Socializem, totalno resna tema, je predstavljen na ravno prav komičen in (če se smem tako izraziti) lahek način, nas pusti za sabo. V ospredju imamo ženske, ki so jih odlično upodobile Iva Krajnc (Jenny Nägle), Jožica Avbelj (Emma Kaschiebe), Tanja Ribič (Hilde Prill) in Karin Komljanec (Vera). Uveljaviti želijo svoje pravice in enakopravnost z moškimi. Čeprav so moški glave (naj bi bili ali se za to imajo), pa so ženske (vse izmed teh) vratovi. Opravljajo moška dela, medtem ko se moški ženskih bojijo – čeprav se z njihovo manipulacijo eden celo loti kvačkanja. In prav s tem jih imajo v šahu.
Dogajanje se pravzaprav začne, ko se brigadirka Jenny gola kopa v gradbeni jami. Reakcija moških je pričakovana. Vsi se drenjajo, pride celo do pretepa, osrednji dogodek teksta pa je prestavitev žerjava, ki stoji na gradbišču. Ženske se angažirajo, da ga bodo premaknile same in s tem dokazale svojo enakopravnost in moč. Po vseh pripetljajih pride do tega, da se moški oblečejo v ženske in skupaj premaknejo žerjav. Ženske dosežejo svoj namen. Zaključijo s pesmijo (tako kot na začetku) v izvedbi Tanje Ribič in Jožice Avbelj, ki se zaključi z mislijo, da smo potrebni oboji – tako ženske kot tudi moški, in prav zaradi obeh vlada harmonija, ki bi brez enega spola ne bila mogoča.
Posrečen je bil nastop Mateja Puca (Prill) na koncu odmora, ko je z vici s politično podlago, ki se sklada z dogajalnim časom komedije, poskrbel za krohot v dvorani še dolgo po tem.
Scena je minimalistična, a dobro deluje. Napis Augusta Bebla na levi strani »Ženska je človek kot moški« nas skozi celotno predstavo opominja, zakaj smo pravzaprav tam.
Druga drama je razdeljena na tri slike. Pri prvi smo, predvsem prek pripovedovanja Jette Ostan Verjup (Ona), izvedeli, za kaj pravzaprav gre. Priča smo pikniku, uživanju dveh žensk in štirih moških, ki brezskrbno pohajkujejo in pečejo meso na žaru. Drugi prizor je pretresljiv in v gledalcu pusti občutek groze in žalosti. Izpostaviti gre Tino Potočnik (Miranda), ki odlično prikaže agonijo, v kateri se je znašla zaradi izgube hčerke. Njeni živalski kriki groze in telesni napor sta skrajna. Omenimo še tek in druge fizične elemente Jureta Henigmana (Oscar) ter prepričljiv prikaz strtega človeka v interpretaciji Sebastiana Cavazze (Paul).
Pri tem pa moram omeniti, da je morda (za povprečnega gledalca, seveda) to stanje nekoliko predolgo. Na začetku nas šokira, po tolikem času pa je gledalec še sam izčrpan ob tolikšnem trpljenju, ki se nevede prenese nanj. Tretja, zadnja slika prikazuje življenje, teh istih ljudi, ki trpijo še bolj. Še bolj zato, ker živijo v iluziji, da »življenje gre naprej«, vendar ne more iti. Je zgolj moreč privid, ki ne mine. Ne more se iti mimo tega, kar je bilo in zaradi česar so sami v stanju, v katerem pač so. In po mojem mnenju replika »Delaj, kar hočeš!« in odgovor »Jst sam hočem, da ti jočeš« odslikavata celoto krivde, katere se je treba zavedati in jo tudi obžalovati. Odgovori ostajajo odprti.
Na prvi pogled statična drama je imela izjemen učinek. Dogajanje se je kar stopnjevalo, bilo izredno razgibano, kar se mi je zdelo ob branju drame nemogoče doseči. Vsi elementi so se med seboj ujeli, omembe vredna je tudi scena, ki se ob ognju razkraja, da kar čutiš vročino, čeprav je bila temperatura normalna.
In če govorimo o primerjavi med obema predstavama. V obeh gre za kolektivne ideje, ki pa so vseeno prepletene z individualizmom, ki jih določa. Užitek je pri prvi pogojen z enakopravnostjo, pri drugi pa zaradi predhodnega užitka trpijo. In še o odgovornosti. Sama jo vidim pri prvem tekstu v tem, da ženske spremenijo svet, neka načela, konvencije, ki so veljala in imajo odgovornost do tega. Pri drugem pa gre za odgovornost do lastnih dejanj, ki te potegnejo v obup, agonijo, skrajno tragiko. Se pravi kaznovanje za predhoden užitek, ki ima za posledico grozljivo stanje, v katerem so se znašli protagonisti. Kljub navideznemu življenju so stagnirali.
Po mojem mnenju gre za zelo dobri predstavi, pri katerih je lahko vsak poiskal nekaj svojega, saj ne podajata – niti ena niti druga – konkretno serviranih odgovorov, pač pa jih moramo poiskati sami, glede na lastna doživljanja, lastno osebnost in realizacijo problema. O drugih gledalcih sicer ne morem govoriti, a bučen in dolg aplavz po mojem mnenju pove dovolj o navdušenju občinstva.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.