Komedija z ženskami je luč sveta sicer ugledala že novembra in je medtem, ko je čakala na svojo konceptualno celovitost, na svojo razblinjeno prihodnost, ki jo izkristalizira Črna žival žalost, že odigrala nekaj predstav za abonente.
O tako imenovanem diptihu obeh predstav, ki ga je na odru realiziral Ivica Buljan, je bilo v preteklih dneh mnogo napisanega in še več povedanega. Pričakovanja so bila velika, a so po petkovi premieri Komedije z ženskami ostala nepotešena. Buljan je tokrat klasičen tekst Komedija z ženskami, ne v svojem stilu, postavil na oder zelo klasično.
Jenny Nägle (Iva Krajnc) je brigadirka, sposobna delavka na gradbišču, ki se gola okopa v bližnji gradbeni jami. To med njenimi, predvsem moškimi sodelavci prvotno vzbudi veliko vzhičenosti in zanimanja, vendar se s časom omenjeni dogodek izkaže za zelo pereče vprašanje. Predstava in še bolj tekst skozi zgodbo odstirata in izpostavljata pomembna družbena vprašanja. V povojni Vzhodni Nemčiji, ko je zavladal nov politični ter družbeni red, je bil kolektiv pred posameznikom, družbena odgovornost pred hedonizmom slehernika in ženske so na novo zakoličile svoj prostor pod soncem. Kljub razprtijam, ki jih je povzročila Jenny, je bil v zraku vonj po optimizmu in boljšem jutri.
Predstavo so zaznamovale še pesmi (ki so s svojo vsebino popolnoma zaobjele čas in prostor, ki nam je bil predstavljen) v izvedbi Tanje Ribič, klasična scenografija in kostumografija ter sproščeno in veselo vzdušje, ki pritiče komediji.
Kot že povedano, je predstavi sledilo razočaranje ali bolje rečeno nejasnost, na kaj, razen tega, da zrak že zdavnaj ne diši več po optimizmu, me je hotel režiser opomniti.
In sledila je nedelja in Črna žival žalost ter nekoliko retorično vprašanje Jennifer (Jana Zupančič): »Naj se plazimo po tleh in pobiramo tvoje stare ideale?«
Premica je zdaj dobila začetek in konec, še dva večera nazaj so po teh deskah hodili ti isti ljudje, igralci v nekih drugih vlogah, a obakrat, kljub vsakodnevnim tegobam, tako ali drugače razposajeni, veseli. Vendar v petek še niso premogli cinizma, samovšečnosti, samozadostnosti.
Iz ogromne in odlične zasedbe predstave Komedije z ženskami je režiser za Črno žival žalost izbral tri pare (na novo se nam je predstavil le Domen Valič kot Flynn), ki se odpravijo v gozd na piknik, da bi zadovoljili svojo nenasitno željo po uživanju.
Skozi pogovor in pripovedovanje Pripovedovalke (Jette Ostan Vejrup) jih spoznavamo skozi njihove skrbi o samih sebi. V njih prepoznavamo sebe, kajti tudi mi smo že zdavnaj zapustili kolektiv in postali glavni igralci svojega lastnega življenja. To uživanje odlično dopolnjuje estetsko dovršena scenografija. Vendar v trenutku vse izgine, en sam dogodek za vedno spremeni njihova življenja. Zastor pade. Četrte stene ni več. Priča smo brutalnemu fizičnemu naporu, borbi za preživetje požara, ki ga je povzročila njihova lastna malomarnost in ki bo na koncu pogubil Mirando (Tina Potočnik) in dojenčico Glorio. Kot gledalec sočustvuješ z njihovim trpljenjem, vendar agonija, s katero nam je postregel Buljan, traja predolgo: tako dolgo, da postane neprijetno. Postavlja se vprašanje, kako dolgo je današnji človek sposoben gledati trpljenje sočloveka, preden mu postane neprijetno in raje pogleda stran ter se znova posveti sebi.
Pet preživelih se po požaru ukvarja s svojo lastno odgovornostjo. Medtem pa je tokratni dežurni pevec Flynn sploh ne čuti, Oskarja (Jure Henigman) razžira odznotraj in odzunaj, saj je zaradi požara izgubil roko. Vsak se (ne)spopada s svojo krivdo sam zase, po svoje. Definitivno ne skupaj.
In diptih je tako rojen in živi upravičeno in celostno.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.