Glavna akterka Müllerjeve komedije je ženstvena brigadirka in aktivistka odločne moške volje Jenny Nägle (Iva Krajnc). S svojim golim kopanjem v gradbeni jami zaneti pretep med moškimi ter moške in ženske razdeli na dva pola. Pri tem ne gre le za prvotni pomen slačenja in golote, čeprav tudi s tem Jenny neomajno ruši tabuje in se zoperstavlja normam, pač pa gre za slačenje družbe, prikaz njenih slabosti in lažnega purizma. Moški se strinjajo, da je njeno dejanje nedopustno, hkrati pa bi se radi čim dlje naslajali ob njenem lepem telesu. Krajnčeva je sposobno mlado ključavničarko predstavila zelo kompleksno – vse od nežne lepotice, ki pri kopanju v jami uživa v svojem telesu, preko odločne, skoraj grobe aktivistke, ki pljuva in preklinja, do zaljubljene zaročenke, ki v zakon nosi tudi prtljago preteklosti – otroka, ki ga je spočela z enim od svojih ljubimcev. Eden glavni problemov, ki ustvarja situacijsko in besedno komiko, je problem odnosa med moškimi in ženskami. Moški nikakor niso za enakovrednost spolov in preferirajo lastnega, čeprav se na tihem zavedajo, da brez žensk ne bi mogli shajati. Tega seveda nikoli ne bi priznali, še posebno ne Häcksel, Jennyjin moški in kasneje zaročenec, ki si Jenny grobo lasti, je napadalen in bojevit. Odločnega mladeniča z zaljubljenim srcem je prepričljivo odigral Jure Henigman. Vendar pa je moč moških le navidezna, v vsakem paru namreč hlače nosi ženska. Tanja Ribič, Jožica Avbelj, Karin Komljanec in Jana Žnidaršič kot žene ali dekleta mehkužnih in neodločnih moških že z drobnimi gibi, ostrimi pogledi ali odločnimi besedami neizpodbitno nadvladajo svoje boječe in nervozne partnerje. Kljub temu da komika temelji na drobnih gestah in pogledih, jih zaradi suverene igre igralk tudi v množičnih scenah ne moremo prezreti. Poleg izvrstnih monologov Jožice Avbelj (Kaschiebe), ki ves čas komediji vliva energijo in gledalce drži v pravem razpoloženju, velja omeniti še igro Gašperja Tiča in Mateja Puca. Duhovito in prepričljivo prikažeta prav tipična boječa moža, ki se zdita kljub svojima pomembnima funkcijama ob svojih ženah kot preplašena dečka. Posebno se izkaže Matej Puc, ko nas, tik preden se dvigne zavesa drugega dejanja, nasmeje s pripovedovanjem šal. Pri tem so šale postranskega pomena, saj Puc deluje pristno, kot da se je z dobro razpoloženo publiko poistovetil kot igralec in ne kot uprizorjeni lik. To dejstvo pa dodatno vpliva na komičnost prizora in posledično večjo zabavo in dojemljivost publike. Sicer pa se gledalec v dogajanje na odru zlahka vživi, k čemur pripomorejo realistični prikazi pisarne z vso opremo, pravi bazen z vodo, kjer se Jenny večkrat kopa povsem gola, moped, katerega izpuh lahko v prvih vrstah celo zavohamo, in ostali realistični scenski elementi. Igralci so pristni in prepričljivi, čeprav morajo prehajati med stanji opitosti, jeze, odločnosti in nežnejših čustev.
Dogajanje in daljše resnejše dialoge popestrijo pevski vložki Tanje Ribič in Jožice Avbelj, igranje harmonike ali rimana verzna oblika dialogov, ki sicer resnejšo tematiko prikaže v komični luči. Ravno komičnost in sproščenost glasbenih vložkov pa politično tematiko enakopravnosti žensk, odnosa žensk do moških pa tudi samega dogajanja po drugi svetovni vojni, ki ves čas lebdi v ozadju, problematizira in komedijo na nek način ironizira. Komedijo z ženskami tako lahko gledamo neobremenjeno, kot duhovito dogajanje in zaplete neke družbe, ali pa z bolj kompleksnega, družbeno-političnega, zgodovinskega in moralnega zornega kota. Pri tem ne smemo pozabiti na prepletanje kolektivnega in privatnega, splošnih družbenih problemov nekega kolektiva in intimnih zgodb vsakega posameznika, ki so med seboj tesno povezane. Gre za prikaz, kako zgodbe navadnih ljudi, njihove težave in čustvena navezanost na drugega nevidno vplivajo celo na tako imenovane zgodovinske dogodke. Prej ves čas ločeni moški in ženske tako v nekem trenutku vsi skupaj stojijo v očitno premajhni sobi in s tem simbolično združijo moči in ideje, ki jim bodo omogočile dosego cilja. Šele z združenimi močmi lahko premaknejo žerjav, temeljno dejanje in cilj zgodbe. Ideja o enakopravnosti žensk tako še ni popolnoma razrešena, vendar je končno spoznanje o pomembnosti enih in drugih, o sodelovanju in skupnem užitku jasno izraženo skozi pesem in ples, ki jo družno zapojejo vsi nastopajoči. Komedija se konča tako, kot se je začela – v gradbeni jami – bazenu z vodo, ki je ves čas na odru. Nastopajoči odvržejo vsa oblačila – pred nami razgalijo svoja telesa in s tem dušo ter se vsaj za trenutek znebijo predsodkov in norm, ki jih omejujejo pri vzajemnem delovanju.
Če je Komedija z ženskami napisana v precej klasični formi, z jasno razvidnim zapletom in dogodkom, pa je Črna žival žalost zelo moderna, vendar pa avtorica vrača v dramo dogodek. In sicer ne kakršen koli dogodek, ampak katastrofo v obliki požara, ki dobiva že naravnost apokaliptične razsežnosti. Drama se začne precej umirjeno in sproščeno, s piknikom sredi gozda, kjer šest medsebojno čustveno in sorodstveno povezanih oseb preživlja proste trenutke. Gre za novodobne individuume, na kar kažejo že njihove fragmentarne replike, pogosto ena mimo druge, v katerih pa žal prepoznavamo svoje vsakdanje komuniciranje. Drugače kot pri Komediji z ženskami, kjer se kljub drugačni in nam bolj tuji tematiki lažje vživimo v dogajanje, nam tu identifikacijo preprečuje pripovedovalka (Jette Ostan Vejrup), ki nas uvede v zgodbo in je celotno prvo dejanje prisotna na odru. Pripovedovalka komentira dogajanje, ga ustavlja in s prstom kaže na osebe, o katerih pripoveduje. Brez nje bi bilo poistovetenje močno, saj je dogajanje pristno, gledalci opazimo velike količine hrane in pijače, ki jo igralci jedo in pijejo, vse do zadnje vrste celo vonjamo pečene klobasice, ki cvrčijo na pravem žaru. Identifikacija pa je toliko močnejša v drugem delu – času požara. Katastrofalni požar je sicer nakazan že takoj na začetku in skozi celotno prvo dejanje, saj se ves čas na sceni kadi dim. Dim potem sceno celo pretrga, k večjemu učinku pa pripomore tudi svetloba in glasna glasba. Pričakovali bi strašljive zvoke uničenja, vendar je glasba klasična, kar zelo pripomore k apokaliptičnemu občutku opustošenja kot nečesa veličastnega, zmage matere Narave nad ljudmi. Zanimivo je, da med požarom igralci o sebi večinoma govorijo v tretji osebi, kot da bi se opazovali od zunaj, kot da bi zavest izstopila iz njih. Gre za strašne prizore agonije, kjer so osebe zaradi bolečin in izčrpanosti dejansko že na robu zavesti. V tem delu se menjavajo daljši monologi posameznih igralcev, med tem drugi izvajajo razne gimnastične vaje ali tečejo med občinstvom in tako dosežejo učinek prepotenih in zariplih teles. Poleg izvrstne igre tako delujejo zelo pristno. Tina Potočnik kot Miranda je naravnost izvrstna pri upodobitvi mlade matere, ki najde svojega mrtvega otroka. Agonija, kriki in jok, ki jih prikaže, so tako pretresljivi, da nam kot gledalcem postane zelo nelagodno, celo mučno. Tudi kasneje, ko tava po dvorani, ječi in je v očitnem transu, kljub dogajanju na odru ne moremo odvrniti oči od nje. K poistovetenju in mučnemu občutku v gledalcih pripomorejo tudi zvočni učinki ostre rockovske glasbe, ki poudarja uničevalno silo požara in agonijo ponesrečencev. Vlogo najbolj nežne in moralne osebe v drami suvereno odigra Jure Henigman (Oskar). Znajde se tako v vlogi brata, ki ima skoraj incesten odnos s svojo sestro, kot tudi v vlogi ljubečega in nato trpečega prevaranega ljubimca svojega partnerja. Bolj kot izkušnja požara, ki je zaznamovala vse ostale, ga muči krivda, da je do požara sploh prišlo, kar Henigman nazorno prikaže ne le skozi besede, pač pa tudi s čustvene plati. Omeniti moramo še igro Sebastiana Cavazze (Paul), ki predvsem v drugem delu z upodobitvijo s travmo zaznamovanega moškega, ki ni več čisto pri sebi, ves čas priteguje pozornost. Tudi ko nima besede, nas privlači s svojim divjim pogledom stekle živali, v kar se je spremenil po travmatični izkušnji požara.
Individualistični hedonisti z jase sredi gozda in z obilico hrane, pijače in cigaret so v zadnjem dejanju le še sence samih sebe. Zaznamovani z izkušnjo boja za preživetje, katastrofe, ki so jo sami povzročili, so se spremenili v izmaličene osebke, ki jim komaj lahko rečemo ljudje. Edini, ki jo odnese dokaj dobro, je Flynn, ki ga odigra Domen Valič. Ta s svojim posrečenim smehom in pristnim prikazovanjem naivnosti mladega glasbenika v dramo vnese nekaj komike. S svojimi pevskimi vložki pa dogajanje začini s posebno svečanostjo.
Po tehtnem premisleku o obeh predstavah je še vedno težko izluščiti stične točke, ki bi se povsem prekrivale. Pri obeh gre za vprašanje odgovornosti do bližnjega in družbe nasploh. Pomagati ženskam? Pomagati izvoljenki ali slediti lastni ideologiji? In pri drugi: pomagati človeku v stiski, ko si še sam na pol pri zavesti? Priznati krivdo ali stvari potlačiti v nezavedno in s tem iz sebe ustvariti žival? Vprašanje razlik med spoloma in vprašanje individualizma med katastrofo postane popolnoma nepomembno. Na robu smrti smo vsi enaki, mati Narava se nam že maščuje, bogovi pa so nas že davno tega zapustili. Mi pa še kar naprej ženemo svoje ideologije in vsak po svoje igramo Dionize zgrešenega bistva.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.