Toda Koceli dadaizem postavi pred gledalca na način, ki izžareva spoštovanje, obenem pa uporabi vsaj malo modernizacije in zgodovinske distance. Predstava Cafe Dada je namreč napolnjena z dadaističnimi nastopi, hkrati pa je tudi predstava o dadaizmu, izvedena v današnjem času, kjer se zdijo okoliščine takratnega duha in časa relativno daleč.
Gledalec je tako že pred samim vstopom v dvorano soočen s predstavo; v avli Mestnega gledališča ljubljanskega se namreč (dobesedno) nahajajo vrata v svet Cabareta Voltaire, gibanja, ki je osnovalo začetek dadaizma leta 1916. Ob prihodu na prizorišče je pred gledalca postavljena predrugačena podoba Male scene; klasične gledališke sedeže zamenjajo mize in stoli, na majhnem odru kraljuje pianino in za njim Jernej Gašperin v vlogi Richarda Huelsenbecka, za nekoliko neklasičen kabarjeski interier pa poskrbi ostala scena s skulpturami, ki spominjajo na Dalijeva plastična dela. Igralci že pred samim začetkom predstave igrajo vlogo organizatorjev dogodka, se sprehajajo med mizami in komunicirajo z gledalci.
Vsak od igralcev na unikaten način prikazuje tako individualno osebnost umetnika kot tudi njegove nastope. Izstopajoča sta bila nastopa Nine Rakovec, ki je pokazala tako vživetost v vlogo nesramežljive Emmy Hennings kot tudi spretnost pri izrazni in telesni mimiki, ki je pomagala k vlečenju pozornosti publike nase, in Mateja Puca, ki je vlogo nekoliko nerodnega ustanovitelja Huga Balla odigral prepričljivo in intenzivno ter s svojo prezenco izstopal tudi ob prisotnosti ostalih. Tudi Domen Valič v vlogi nastopaškega Tristana Tzare, Jure Kopušar kot nekoliko sramežljiv Marcel Janco in Jure Henigman kot Jean Arp svoje vloge izvedejo odlično. Morda edino igra Jerneja Gašperina ni pustila izstopajočega vtisa, kar pa bi se dalo pripisati tudi redkim individualnim nastopom Huelsenbecka. Prezenca igralcev se tako med kolektivnimi kot med solo nastopi med seboj odlično dopolnjuje in na prizorišču skozi predstavo ostaja intenzivna. Daljši prizori izvedbe dadaističnih del sicer nekoliko izgubljajo na pozornosti publike, česar ne bi pripisovala slabi izvedbi ali režiji, temveč bolj značilnosti dadaizma kot takega; ker je nenanašajoč in nepomenjajoč, publiki ne zaposli misli in jo tako zgolj hitro šokira ali nasmeji, daljši odseki, kjer so rekonstruirane tudi besede in glasovi, pa kažejo, da še tako dobra igra vsaj kanček izgubi na pozornosti, če gledalcu ne da misliti.
Kljub temu Koceli z zastavitvijo celotnega koncepta publiki nudi bogat vpogled v Cabaret Voltaire, v njegovo zgodovinsko in idejno ozadje, v njegov izgled in konec. Vpogled v to, kako dadaizem zaživi na odru in gledalca kljub zgodovinski distanci, ki jo vzpostavi do samega gibanja s prologom in epilogom, prepričljivo postavi v svet zgodnjega dadaizma in njegovega izgleda, zvoka in vzdušja.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.