Tu je ponovno zaživela zgodba šestih mladih intelektualcev, ki so se sredi prve svetovne vojne zatekli v Zürich in v tamkajšnji kavarni ustanovili kultno avantgardno središče Cabaret Voltaire. Nastopajoči so s svojimi radikalnimi umetniškimi prijemi skušali porušiti preživete estetske kategorije in vzpostaviti nove koncepte jezika, človeka in sveta. Pod vodstvom Huga Balla so mladi umetniki tako dobili priložnost, da sentiment resigniranosti pretvorijo v inovativne forme poezije, plesa, glasbe, vizualnih stvaritev in socialnih manifestacij. Režiser in avtor koncepta Jaša Koceli je to mnoštvo idej in podob združil v razgibano predstavo, ki ponuja zaokrožen vpogled v enega najbolj vznemirljivih umetniških projektov prejšnjega stoletja.
Gosta ob vstopu v improvizirano kavarno sprejme eden izmed igralcev in ga usmeri do omizja, kjer mu ponudi kozarec izbranega buteljčnega vina Gašperin, letnik 89. Na stenah časopisni izrezki in plakati izvirnega Cabareta, na obrobju futuristične obdelave izložbenih lutk, nekaj nedoločljivih konstrukcij, nad glavami ducat lestencev in osamljena disko krogla, v ozadju sproščujoči zvoki klavirja. Vizualna podoba prostora, kakor sta si jo zamislila scenograf Darjan Mihajlović Cerar in umetniška svetovalka Lenka Đorojević, je zanimiva, snovalca sta uspešno ujela linijo med scensko prenasičenostjo in iztrošenim minimalizmom.
Nagovor obiskovalcem, poziv, naj utišajo telefone, oziroma jih preklopijo na funkcijo »dada«, program se začenja. Kratkemu zgodovinskemu ozadju gibanja sledi predstavitev oseb, kjer akterji izmenično napovedujejo eden drugega, pri čemer se bolj kot na eksaktnost osredotočajo na duhovite označevalce. Že takoj se začne plesti humorna nit, ki povezuje vse fragmente predstave. Besede »nujno potrebujemo humor, tudi od tistih, ki ga ne premorejo«, izrečene v zaključnem delu, lahko razumemo celo kot vodilni motiv uprizoritve. Le-ta sestoji iz osemnajstih nastopov, ki so prirejeni po motivih del dadaistov (sedmih, ki so predstavljeni v Cafe Dada in še nekaterih drugih) in jih igralci uprizarjajo bodisi posamično bodisi v sodelovanju z ostalimi. Petje, ples, koketiranje, lajež, deklamacija, zasliševanje, boksanje, agitiranje, cviljenje, objokovanje, bobnanje, deljenje bombončkov, manifestiranje; konglomerat raznovrstnih dejavnosti deluje živahno, premišljeno, rekel bi celo koherentno, če ne bi bila to prehuda žalitev za vsakega dadaista.
Nekonvencionalnost predstave in neomejene možnosti interpretacije so za igralce gotovo predstavljali zahtevno nalogo. Še posebej pri za dadaizem tako značilni glasovni poeziji, kjer se semantika umakne zvočnosti (npr.: ga ga di blim blam ga ga blum jo li farnote blablo gozi ga glombo norom), se od interpreta zahteva precejšnja izrazna moč, kakor tudi domišljija pri izvedbi. Mlada igralska zasedba se je uspešno soočila z izzivom. Matej Puc v vlogi idejnega vodje Huga Balla s svojim šarmom in samozavestjo uspešno simbolizira celotno gibanje, ki mu Nina Rakovec kot Emmy Hennings, muza vseh dadaistov, pridoda še zapeljivost in ekstravaganco. Poleg omenjenih bi posebej izpostavil Domna Valiča, ki je Tristana Tzaro s svojo uglajenostjo in pikrim nasmeškom izoblikoval v najbolj dovršen lik predstave. Jure Henigman (Jean Arp) in Jure Kopušar (Marcel Janco in André Breton) sta svoji vlogi odigrala korektno in poskrbela za nekaj izvirnih, všečnih trenutkov, nista pa pretirano izstopala. Edini, ki ni dohajal svojih soigralcev je bil Jernej Gašperin, deloval je nesproščeno in posledično je njegov lik, Richard Huelsenbeck, pogosto izzvenel nekoliko prazno.
Cafe Dada je dovršen gledališki izdelek, ki kljub na videz anahronističnemu motivnemu ozadju deluje sveže in zabavno. Koceli se spretno izogne pastem modernizacije in lokalizacije ter po zaslugi premišljene celostne podobe – pri kateri ne smemo pozabiti zaslug scenografije, kostumografije, glasbe in osvetljave – ustvari inovativen ekskurz v zgodovino, ki si ga je vredno ogledati.
Vsakič, ko se v gledališču soočimo z idejo, ki se zdi tako neločljivo povezana z določenim zgodovinskim kontekstom, začnemo iskati analogije med takratno in sedanjo družbeno realnostjo. Kaj nam Dada lahko pove v času, ko smo poleg vseh političnih peripetij minulega stoletja, doživeli tudi eksperiment postmodernizma? V času, ko se zdi umetnost bolj oddaljena od materialnih učinkov kot kdajkoli prej in smo zaradi neštetih estetskih potokov ostali brez konkretnega zbirališča vode? Apokaliptične grožnje, ki so jih zaznavali mladi dadaisti, se zdijo dandanes kljub obči popularnosti liberalnega diskurza (ali pa prav zaradi njega) v svoji novi podobi bolj nevarne kot kdajkoli. Se bomo ponovno vprašali, zakaj drevesu ne moremo reči »blobloš«? Bomo sestavili novega človeka? Vsebina buteljke z oznako Gašperin, letnik 89, je bila voda. Zabavno.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.