Nekonvencionalnost predstave me je navdušila, prav tako pa tudi celoten koncept, ki občinstvo ponese v svet prvih dadaistov, v čas prve svetovne vojne. Takoj, ko gledalec odda svoj plašč in se razgleda naokoli, ga preseneti velik črno-rdeč tunel, ki vodi do dvigala (ta pelje do Male scene v MGL), in takoj, ko vstopi vanj, se preseli v drug čas in prostor. Ta prostor je poln barv, vzorcev, fotografij in različnih netradicionalnih umetniških del; Cafe Dada se tako začne, še preden igralci začnejo s svojo prvo točko.
Tudi igralci so navduševali od začetka do konca. Matej Puc, Nina Rakovec, Domen Valič, Jernej Gašperin, Jure Henigman in Jure Kopušar so igrali v vlogah zgoraj omenjenih dadaistov in po mojem mnenju so se vanje dobro vživeli. Zanimivo je bilo, da so pred predstavo sprejeli gledalce, se nam predstavili z imeni svojih dramskih oseb, nas posedli in nam natočili kozarce z vodo. Poleg tega so tudi na videz spontano zaplesali, Jernej Gašperin pa je igral na klavir. Med samo predstavo so igralci pokazali, da so kos raznovrstnim vlogam, saj so morali v okviru svojih točk prikazati celo paleto čustev, grimas in zvokov. Čeprav ni šlo za tipično komedijo, so občinstvo tudi večkrat nasmejali in na koncu so bili nagrajeni z dolgim aplavzom.
Kostumi, rekviziti in scena so bili prava paša za oči. Igro so lepo dopolnjevali in skupaj ustvarjali prav poseben klubski, umetniški ambient. S premišljeno postavitvijo so nenavadne lutke in drugi pripomočki gledalce vključevali v igro, to pa je režiser dosegel tudi z dvema manjšima odroma ob straneh, med katerima so sedeli gledalci. Slednji so sedeli za mizicami, tako da je prostor izgledal kot pravi klub oz. kavarna, to pa je gledalca potegnilo v, ne le predstavo, ampak kar v preteklost, v čas pravega Cabaret Voltaire. Ta občutek so vzpostavljali tudi igralci, ko so se obračali na gledalce, se z njimi na nek način pogovarjali in se sprehajali med njimi. Kljub temu da sta bila središče dogajanja oba odra, so se nekatere točke odvijale ali pa vsaj začele na različnih, na videz naključnih mestih, tako da je bil izkoriščen celoten prostor. Poleg vsega tega je poseben čar predstavi dodala tudi igra s svetlobo. Ta je bila namreč prisotna v različnih oblikah: na mizicah so bile svečke, s stropa so viseli nekakšni lestenci, lutke so imele neke luči, tu pa so bili še reflektorji. Enega izmed njih so upravljali kar igralci, zanimive pa so bile tudi sence igralcev, ki jih je ta reflektor ustvarjal na stenah. Na koncu so vsi viri svetlobe ugasnili, kar naj bi predstavljalo smrt dadaizma in oznanilo konec predstave.
Meni je bila predstava všeč iz več razlogov, najpomembnejše pa se mi zdi to, da je na nek način dadaizem še vedno, ali pa znova, aktualen. Dadaisti so namreč na svoj način protestirali proti dogajanju v svetu in proti vsem pravilom in normam, ki so takrat veljala in so pripeljala do 1. svetovne vojne. Tudi danes svet potrebuje takšen protest, saj kljub pravilom, ki naj bi ga urejala, nezadržno drvi proti propadu. Če se zgodovina res ponavlja, potem je skrajni čas, da se ponovi tudi dadaizem.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.