Pazite... Takoj po samem zaključku je bilo kristalno jasno. Sama igra je namreč vsebovala oba pomisleka. Bobni so tolkli čez celo dramo, in to dobesedno (skozi celotno uprizoritev je bilo slišati usklajeno (posneto) razbijanje igralcev po tolkalih), samo bobnenje, ob koncu drame, pa je v gledalcu povzročilo ključni premislek o vojnih grozodejstvih, ki so se in se še bodo pripetile.
Ta drama je nadvse simbolna. Bertolt Brecht je bil sicer marksist in socialist, nikoli pa se ni aktivno politično udejstvoval. V tej igri je poskušal kritizirati miselnost nižjega sloja, ki se je venomer poniževalo pred nadrejenimi, ni pa zmoglo preseči svojih kompleksov. Tako na koncu Brecht preseka zakoreninjeno mentaliteto nižjega sloja in v imenu podrejenih (služkinje, prostitutke in delavca) napade nadrejenega (gospodarja). Že s samo simboliko, rdeči in črni, rdeča in črna barva sta bili na odru vseskozi prevladujoči, je dramatik na svojstven način prikazal tedanje politične razmere v Nemčiji. Edinole Anna (igra jo odlična Jana Zupančič, letošnja Severjeva nagrajenka), gospodarjeva hči, je bila za razliko od prevladujoče simbolike oblečena v belo, saj naj bi ponazarjala otroško nedolžnost, ki pa se je na koncu razblinila ob nosečnosti. Nasprotje nedolžnosti.
Nasprotje prepada med nižjimi in višjimi. Socializmom in kapitalizmom.
Navdušujoča plat te drame je vsekakor značilen brechtovski potujitveni efekt – gledalec se namreč ob gledanju predstave nenadoma zdrzne, ko ga igralec ogovori. Tudi igralski ansambel je odlično odigral svojo vlogo. Z lahkoto prikazujejo vloge (prav to je značilno za Brechta; prikaz in ne istovetenje z osebo). Žal pa je kratkost igre slehernemu gledalcu preprečila še celovitejšo poglobitev v igro, intenzivnejši užitek in možnost kritike ob presunljivih soočenjih z realnostjo.
Režijska postavitev nas že na začetku privede do sklepnih niti uprizoritve. Zadnji del odra je zapolnjen z instrumenti (bobni, raznorazna druga tolkala in ropotulje, električna kitara), ki jih začno igralci igrati, ko prihajajo eden za drugim na oder. Večkrat je s svetlobo osvetljen prav tisti akter, ki govori, s čimer nam oblikovalca svetlobe omogočita lažji tok spremljanja. Je pa prostor nenavadno posejan z različnimi rekviziti (seveda rdeče in črne barve), ki zaokrožajo trenutne dogodke.
Predstava režiserja Matjaža Pograjca je vredna ogleda, saj na svež način gledalca popelje skozi zgodovino, umetnost in resničnost. Bertolt Brecht iz tistega časa si sicer takšne uprizoritve ne bi umislil, Bertolt Brecht današnjega časa pa bi si jo zagotovo ogledal vsaj iz prve vrste.
Prevajalec: Borut Trekman
Režiser in koreograf: Matjaž Pograjc
Dramaturginja: Amelia Kraigher
Scenograf: Tomaž Štrucl za Estrihi in Ometi
Kostumografka: Mateja Benedetti
Avtor glasbe ter glasbenih in tolkalskih aranžmajev: Tibor Mihelič Syed
Lektorica: Barbara Rogelj
Oblikovalca svetlobe: Tomaž Štrucl in Andrej Koležnik
Igrajo:
Andreas Kragler: Jure Henigman Anna Balicke: Jana Zupančič
Karl Balicke: Boris Kerč
Amalija Balicke: Tanja Dimitrievska
Friedrich Murk: Gašper Tič
Babusch: Jaka Lah
Levi: Lotos Vincec Šparovec
Desni: Gregor Gruden
Marija: Ana Dolinar
Srednja: Tjaša Železnik
Glasba za predstavo je bila posneta v Studiu Attic (Blaž Celarec, tonski mojster in producent) ter v studiu Noćas mi srce pati.
Glasbeniki: Jelena Ždrale (violina), Andraž Mazi (el. kitara), Marko Brdnik (harmonika), Tibor Mihelič Syed (bas kitara, el. kitara, klaviature, glas), Blaž Celarec (tolkala), Mina Špiler (glas) in Boštjan Gombač (žepna trobenta)
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.