Igralska zasedba svoje delo v predstavi opravi prepričljivo in brez napak. Zaradi same narave drame je težko pričakovati, da bi se nam kateri od likov posebej približal in od nas izvabil kaj več od posmeha ali pomilovanja. Jana Zupančič, Gašper Tič in Jure Henigman zadovoljivo zapolnijo ljubezenski trikotnik in predvidljivo ljubezensko štorijo rutinirano pripeljejo do konca. Neumestne, že kar vulgarne replike, vsakokratno opisovanje scene in glasba v ozadju nas vseskozi držijo trdno na svojih sedežih ter preprečujejo, da bi spregledali širši zgodovinski kontekst same komedije. Pravi vtis tako pustita šele režija in scena.
Tu si Pograjc da duška in ne skopari s svojimi prijemi. Izvirnost se kaže že v scenski postavitvi; mali »orkester« v ozadju vseskozi daje predstavi glasbeno podlago – slednja je mestoma tako dobra, da pritegne celo več pozornosti od ostalega dogajanja. Prav tako odličen vtis pusti minimalistična scena v prednjem delu odra, kjer se odvija vse dogajanje. Stole, mize ali stene nadomešča preprosto rdečečrno platno, ki v dobro uglašeni kombinaciji z gibanjem igralcev (omenimo, da je režiser predstave tudi koreograf) deluje presenetljivo prepričljivo in nas nikoli ne pusti v dvomu, kaj se dejansko dogaja. Za kakšno manj izkušeno ekipo v zaodrju bi bila to prezahtevna naloga, a Pograjc preprosti artikel učinkovito izkoristi in še poudari njegovo fleksibilnost, s katero se sproti prilagaja potrebam prizorov – enkrat kot zavesa ločuje intimni prostor od javnega, drugič kot vrv veže igralce, tretjič je miza, pod katero se nekdo skrije. Čeprav predstava v tem pogledu ne sledi Brechtovi zahtevi po »sceni iz lepenke«, pa se ni moč znebiti občutka, da je takšna preprosta rešitev celo boljša.
Rdeči mesec sicer ni viden, a rdeča osvetljava vseskozi nakazuje njegovo prisotnost. Prav tako nam nikoli ni dano videti, kaj se »kuha« pod odrom, kjer končata glavna lika; morda je ravno to najmočnejša točka predstave. Ne v razkrivanju ošabnosti meščanstva ali primitivnosti proletariata, ne v ljubezenski zgodbi, temveč v konfliktih, ki potekajo, so potekali in bodo potekali nekje v ozadju in jih kot gledalci lahko le slutimo ali sklepamo nanje iz pričevanj akterjev. Ti bodo odšli v zgodovino in neizogibno prerasli usode posameznikov, kakršne srečujemo v drami. Pozornejši gledalci bodo v sicer kratki predstavi (traja zgolj uro in deset minut) deležni številnih namigov – od obupanih krikov izza zaprtih vrat dvorane pred začetkom predstave do zanimivih detajlov v glasbi in koreografiji. Nihče pa ne bo mogel uiti učinkovitemu zaključku odlične gledališke izkušnje, kjer si obe strani podata roko sprave in skupaj odkorakata v prihodnost, ko bodo bobni glasnejši kot kdajkoli prej.
Avtor: Bertold Brecht
Prevajalec: Borut Trekman
Režiser in koreograf: Matjaž Pograjc
Dramaturginja: Amelia Kraigher
Scenograf: Tomaž Štrucl za Estrihi in Ometi
Kostumografka: Mateja Benedetti
Avtor glasbe ter glasbenih in tolkalskih aranžmajev: Tibor Mihelič Syed
Lektorica: Barbara Rogelj
Oblikovalca svetlobe: Tomaž Štrucl in Andrej Koležnik
Igrajo:
Andreas Kragler - Jure Henigman
Anna Balicke - Jana Zupančič
Karl Balicke - Boris Kerč
Amalija Balicke - Tanja Dimitrievska
Friedrich Murk - Gašper Tič
Babusch - Jaka Lah
Levi - Lotos Vincenc Šparovec
Desni - Gregor Gruden
Marija - Ana Dolinar
Srednja - Tjaša Železnik
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.