Bobni v noči so eno izmed prvih dramskih besedil Bertolta Brechta, za katero je leta 1922 kot še neuveljavljen avtor prejel ugledno Kleistovo nagrado. Komedija je postavljena v november 1918, ko se v Nemčiji odvija kasneje zatrta novembrska revolucija po vzoru sovjetske Rusije. Vse dogajanje se v dramski predlogi odvije v enem novembrskem dnevu, zato o propadu vstaje ne izvemo ničesar. Dramsko dogajanje je sicer razmejeno na dve vzporedni zgodbi, in sicer izmišljeno zgodbo o ljubezenskem trikotniku ter vstajo špartakovcev, ki zasedejo časopisno četrt (realno ozadje).
Brecht v tem času še ni teoretsko utemeljil svojega slovitega potujitvenega učinka, vendar že tu najdemo nastavke zanj - tako npr. predlaga, da se v avditoriju izobesi različne napise (npr. Ne buljite tako romantično! Ste dobili zastonj vstopnice?). V tokratni uprizoritvi (četrta v naši gledališki zgodovini) so te izjave prenesene v usta igralcev, prav tako pa so tudi druga mesta močno podkrepljena z učinkom potujitve (kar je plod posega v tekst in izrazite režije). Znano je, da se je Brecht v kasnejših letih svojega ustvarjanja Bobnov sramoval, saj se je bal, da bi se gledalci preveč poenotili s Kraglerjem (Jure Henigman), ki se je odpovedal revoluciji za voljo ljubezni. Lahko poudarjene potujitvene učinke v Pograjčevi režiji torej razumem kot izpolnitev tipično brechtovskih namer?
Zdi se, da ne. Od začetka lahko spremljamo poudarjeno burleskno igro očeta in matere Balick (Boris Kerč, Tanja Dimitrievska), ki skušata svojo hčer (Jana Zupančič) poročiti z bogatim industrialcem Murkom (Gašper Tič). Smeha, ki se mi zdi, da je ključen za preobrat v drugo zgodbo, režiser v publiki ni izzval, kljub temu pa je učinkovito izrabljanje gledaliških sredstev (npr. uporaba prta kot mize, “posoja” rok drugemu igralcu, idr.) dalo uprizoritvi visoko dinamiko in dodatno podčrtalo striktno pridobitniško funkcijo meščanske družine, ki se je obogatila na račun vojne (“Kadar svinja umre, imamo klobase.”). Igralci so svoje vloge učinkovito karakterizirali in jim podali zelo razvidno obliko. S svojo izumetničenostjo tako delujejo kot arhetip vseh, ki bogatijo na račun ostalih - tem se kasneje pridruži še časnikar Babusch (Jaka Lah), ki deluje po enakem ključu.
Preobrat se zgodi s prihodom Kraglerja, za katerega so vsi mislili, da je umrl, čeprav je bil le zaprt v vojnem zaporu v Maroku. Kragler, ki ga Henigman sicer dobro odigra, kot lik ne deluje prepričljivo. Ostane preveč nejasen in v gledalcu ne pusti močnega vtisa. Zdi se, da njegova vloga ni dovolj razdelana. Prav tako ni prepričljiv lik prostitutke Marie (Ana Dolinar), ki svojo vlogo prav tako dobro odigra, vendar zaradi na tem mestu nejasne režije (in kostumografije) ostane neizrazita (ne deluje kot prostitutka). Pri Kraglerju je prav tako uporabljenih nekaj učinkovitih potez (izginotje pod oder, spust s stropa, upih sveče s kričanjem, napad občinstva), ki pa niso dovolj osmišljene. Njihov namen ostane uganka, zato obvisijo v polju zanimivega spektakla. Od igralcev sicer velja omeniti vsaj še srednjo (Tjaša Železnikar), levega (Lotos Vincenc Šparovec) in Babuscha (Jaka Lah), ki so svoje vloge prav tako zelo dobro odigrali.
Poleg že omenjenih režijskih potez je potrebno izpostaviti še simboliko rdeče barve, ki aludira na komunizem, in prijetno glasbeno podlago, ki jo igralci izvajajo na pol v živo. Na splošno gledano vsa sredstva učinkujejo preveč predvidljivo. Levi in desni na koncu z mitraljezom pobijeta vse igralce in jasno sporočita, da so vse politične usmeritve enake. Tako Kragler, ki se umakne iz revolucije, načeloma ostane nekakšen junak naših src, saj je izstopil iz političnega, funkcija potujitve pa je bržkone le dinamizirati predstavo.
Mestno gledališče ljubljansko
Bertolt Brecht: Bobni v noči
Prevajalec: Borut Trekman
Režiser in koreograf: Matjaž Pograjc
Dramaturginja: Amelia Kraigher
Scenograf: Tomaž Štrucl za Estrihi in Ometi
Kostumografka: Mateja Benedetti
Avtor glasbe ter glasbenih in tolkalskih aranžmajev: Tibor Mihelič Syed
Lektorica: Barbara Rogelj
Oblikovalca svetlobe: Tomaž Štrucl in Andrej Koležnik
Igrajo: Jure Henigman, Jana Zupančič, Boris Kerč, Tanja Dimitrievska, Gašper Tič, Jaka Lah, Lotos Vincenc Šparovec, Gregor Gruden, Ana Dolinar, Tjaša Železnik
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.