Zgodba o dveh indijskih domačih vranah, ki sta leta 1994 z ladjo prispeli v rotterdamsko pristanišče, preživeli zime in se razplodili, nato pa je njuna vrsta obveljala za tujerodno, ki jo je treba nadzorovati in usmrtiti, saj lahko škodi naravnemu ravnovesju in uničuje kmetijske pridelke, v predstavi Jata deluje kot parabola, ki v sebi nosi ogromno družbenih protislovij in nastavlja zrcalo sodobni tehnološki družbi, prežeti z ekološkimi katastrofami, kjer se nasilno borimo proti neštetim simptomom, medtem ko (nalašč) spregledamo njihov vzrok, torej nenormalne razsežnosti kapitalistične produkcije. Pri večini tujerodnih rastlin in živali je razlog za njihov obstoj prav globalno trgovanje, temelječe na kolonializmu, pri čemer so se v zgodovini nekatere tujerodne vrste obdržale, se asimilirale in postale del habitata, proti mnogim pa se vztrajno borimo v želji po tem, da bi ravnovesje ohranili.

Zgodba o vranah v Hoek van Hollandu, ki jo v predstavi Jata pripoveduje deset igralk in igralcev, je partikularna zgodba o simptomu globalnega kolonializma in kapitalizma, ki se tragično konča. Nizozemska vlada se namreč odloči, da je obstoj domačih indijskih vran nevaren in da jih je bolje odstraniti, s tem pa povzroči, da se lahko Arie den Hertog iz Duke Fauna Managementa nasilno znese nad njihovo populacijo in jo postopoma odstreli, vse dokler jih dokončno ne iztrebi. Jata s to zgodbo spregovori o sistemskem nasilju, ki rezultira v posameznikovem izživljanju nad živalskimi bitji, hkrati pa razširi ta problem na ostale sfere globalne politike, kot so človeške migracije in vprašanje o tem, kaj sploh pomeni biti tujka_ in avtohtona_ prebivalka_.

Igralski kolektiv skorajda brezizrazno in popolnoma nevtralno na odru predvsem pripoveduje, njegova funkcija je podrejena posredovanju sporočila. Kljub njegovi močni prezenci in prepričljivosti je izvedba z uprizoritvenega vidika (nalašč?) dolgočasna, najbolj pa se tok pripovedovanja ustavi z zastranitvijo v pripovedovanje o potovanju igralskega kolektiva. Igralci in igralke se namreč skušajo med pripovedovanjem dogodivščin šaliti, kar jim večinoma ne uspe, saj so v svojem pripovedovanju predvidljivi.

Igralke in igralci na začetku predstave sedijo med občinstvom in se med pripovedovanjem postopoma premikajo do odra. Najprej sta to Lina Akif in Vito Weis, nato se jim pridružijo še Damjana Černe, Iztok Drabik Jug, Janja Majzelj, Maruša Oblak, Matej Recer, Blaž Šef in Lara Wolf. Vsi, oblečeni v sivo, črno in džins, spominjajo na sivo-črne vrane, prav takšen pa je tudi oder, brez rekvizitov s powerpoint drsnicami v ozadju. Igralke in igralci pripoved začnejo z zgodbo o vranah, nato pa dokumentarno pripoved o dogodkih v Hoek van Hollandu prepletajo z lastno izkušnjo potovanja na Nizozemsko, kar deluje kot potopisno predavanje. Igralci na odru so oni sami, Lara Wolf pripoveduje o tem, da je njena babica Kolumbijka, Iztok Drabik Jug s sebe snema oblačila in prebira njihov izvor (Bangladeš, Pakistan, Indija, Kitajska), vsi skupaj pa pripovedujejo o skupnem potovanju na Nizozemsko z vlakom in o neizmerni velikosti tamkajšnjih pristanišč, kjer vsak dan raztovarjajo in natovarjajo ogromne količine tovora. Njihova pripoved se od potopisne predstavitve v powerpointu spet osredotoči na iztrebljanje vran v Hoek van Hollandu, nadgradijo jo s citiranjem elektronskih pisem, ki so si jih na temo vran izmenjali Sabina Rietkerk v želji, da bi vrane pustili živeti, in NVWA (organizacija, ki se ukvarja z varnostjo hrane in proizvodov za potrošnike na Nizozemskem), ki je odločila, da je vrane treba iztrebiti. Igralski kolektiv črne mize, na katerih med pripovedovanjem sedi in so sestavljene v oder, postopoma dviguje in uporabi kot črne table, na katere z žebljički pripenja slike mrtvih vran, padlih pod streli nasilnega Aria den Hertoga. Postopek je z nekaj spremembami (žebljički in ne magneti) enak zaključku predstave Gejm, avtor scenografije pa je Žiga Divjak. Igralci s smrtjo zadnje vrane izginejo z odra, Lara Wolf pa kot epilog prebere še zadnjo pisemsko korespondenco ni nato tudi sama odide.

Igralski kolektiv skorajda brezizrazno in popolnoma nevtralno na odru predvsem pripoveduje, njegova funkcija je podrejena posredovanju sporočila. Kljub njegovi močni prezenci in prepričljivosti je izvedba z uprizoritvenega vidika (nalašč?) dolgočasna, najbolj pa se tok pripovedovanja ustavi z zastranitvijo v pripovedovanje o potovanju igralskega kolektiva. Igralci in igralke se namreč skušajo med pripovedovanjem dogodivščin šaliti, kar jim večinoma ne uspe, saj so v svojem pripovedovanju predvidljivi (dramaturga Goran Injac in Gregor Zorc, asistentka Nastja Virk). Režiser Žiga Divjak v Jati ponovi preverjene uprizoritvene strategije, s čimer predstava postane predvidljiva. Igralci in igralke med pripovedovanjem kažejo na vsem že znana dejstva (obleke so iz dežel »tretjega« sveta, veliko potujemo, migracije so se dogajale tudi v preteklosti …), ki krojijo naš vsakdan ali pa se nam zdijo samoumevna, pri čemer pa samoumevnost z nobenim poudarkom ne zasije kot ključna, bizarna ali vsaj pomembna. Občinstvo tako kot po šolskem predavanju učno uro oziroma predstavo zapusti s kupom informacij, iz katerih težko izvemo kaj več kot to, da se je nemogoče boriti proti globalnemu kolonialističnemu kapitalizmu in njegovim nasilnim institucijam.