Bližajoči se praznik dela(vstva) praznujemo tako, da nam (nekaterim) ni treba delati (priti v službo). Dela prost dan, ki naj bi obeleževal socialne dosežke mednarodnega delavskega gibanja, ki nam ga je priborilo, pa bodo redke_i zares preživele_i v brezdelju, če kaj takšnega sploh obstaja. Eden izmed profesionalnih profilov, ki si popolnega oddiha nikoli ne more zares privoščiti, pa je paradoksalno tudi tisti, ki mu velik del družbe pripisuje lenobo in zajedavskost: umetnice_i. Tako kot je bilo veliko dela vloženega v to, da nam (nekaterim) na dan, poimenovan po del(avstv)u, ni treba delati (priti v službo), pa je bilo veliko dela vloženega tudi v to, da se glasbenik Tomaž Grom lahko v predstavi Praznik dela sredi dvorane Stare mestne elektrarne uleže na napihljivo blazino in miruje. 

Nevidno delo je zaradi svojih specifik prepogosto spregledano, predstava Praznik dela pa ga – tako kot se spodobi – postavi pod drobnogled s sproščenim, a še vedno angažiranim izpraševanjem njegovih mnogoterih dimenzij, tudi redko prakticirane simbolične dimenzije, ko v kolofonu dogodka prepozna vse avtorske in izvedbene sodelavke_ce (tehnična ekipa: Igor Remeta, Andrej Petrovčič, Duško Pušica, Manca Vukelič, Vid Starman; čistilki: Marjeta Pogačnik, Darinka Županec Ivanovski; poleg kasneje omenjenih soavtoric_jev še: Mateja Bučar, Matjaž Farič). Sicer pa Praznik dela v svojem konceptu (Teja Reba, Špela Trošt) odlikuje preprosta, a drzna premisa, da je vse, kar umetnica_k počne, delo. Čas, ki ga preživi v studiu, je čas raziskovanja, čas izven studia je čas miselnega dela, seveda pa je delo tudi čas, ki ga preživi na odru, četudi morda uprizarja brezdelje. Najneposrednejši v demonstraciji napisanega je že omenjeni Tomaž Grom, ki je v Stari mestni elektrarni med drugim ponovil svoj performans, ki ga je izvirno oblikoval za razstavo Na delo (29. januar 2023, MSUM). Na delo je bila enodnevna razstava, ki se je odvila v okviru širšega istoimenskega projekta, ki je vključeval tudi rezidenco Prosti čas v italijanskem mestu Cesena. Rezultati raziskave o tem, katero delo je koristno, iz slednje, ter akcije, izvirno predstavljene v muzejskem kontekstu, so svojo kulminacijo doživeli v gledališkem kontekstu, v predstavi Praznik dela (produkcija: Reba; koprodukcija: Zavod Sploh).

Dogodek se sicer prične dokaj slavnostno, z govorkami pred mikrofoni (Marjeta Kamnikar, Liana Kalčina, Trošt, Vesna Godler, Marija Pantić, Mary Anne Blanche). Ena za drugo, od najstarejše do najmlajše, se govorke predstavijo s svojimi delovnimi izkušnjami in delovno dobo. Raznolikost slednjih hitro opozori na večznačnost odgovora na pogosto slišane puhlice tipa »s čim se ukvarjaš«, specifično za področje sodobnih uprizoritvenih umetnosti pa opozori na raznotere korenine ustvarjalk_cev, ki sceno na tej točki ustvarjajo. Opozorijo nas tudi na številna postranska dela, ki jih morajo opravljati za to, da se lahko posvečajo umetnosti, ki jo že od devetnajstega stoletja mistificira diskurz o umetniškem delu kot neodtujenem, ergo ne-delu. Prizor kot tak nima performativnih ambicij, temveč občinstvo pripravi na večdimenzionalno dojemanje koncepta dela, z najkonvencionalnejšim.

Nevidno delo je zaradi svojih specifik prepogosto spregledano, predstava Praznik dela pa ga – tako kot se spodobi – postavi pod drobnogled s sproščenim, a še vedno angažiranim izpraševanjem njegovih mnogoterih dimenzij.

Dogodek se nadaljuje z akcijami z razstave Na delo, med njimi sta že omenjeni Gromov performans in intervencija plesalca Loupa Abramovicija, ki najneposredneje naslovi nezmožnost ločevanja nevidenega dela od prostega časa v svoji plesni karieri. Pove nam, da kot ples doživlja celoto svoje utelešene izkušnje, plesanja v konvencionalnem pomenu – to, za kar bi pomislili, da je njegova profesija – pa ne doživlja kot dela v konvencionalnem pomenu besede. 

Raznovrstne akcije simpatično prevajajo med različnimi nivoji: semantičnim (o različnih pomenih dela), objektnim (jedenje školjk in čiščenje WC-školjke na primeru Katje Legin), fizikalnim in glasbenim, ne da bi bila ena zgolj ilustracija ali kontrast drugi. Slednje se nazorno izraža pri samooklicani (ne)umetnici Lani Zdravković, ki predvaja Rihannin hit Work in v pecljate kozarce naliva penino. Dejanje nalivanja kozarcev običajno povezujemo s proslavljanjem narejenega, ne z delom per se, razen ko to dejanje izvaja strežba. Hkrati pa v dogodku, ki ne zakriva svoje dogodkovnosti in konteksta večslojnih razmislekov o delu, dejanje nalivanja kozarcev s penino s strani performerke razumemo kot delo. Zdravković pa interpretacijo podkrepi še z neposrednim tematiziranjem razredne zavesti, ko se po nalitju kozarcev preobleče v svečano opravo ter nazdravi Marxovi misli, kasneje socialističnemu sloganu »Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah« (Kritika gothskega programa, 1875). Poved kot parolo vzneseno ponavlja, ko penino razdeli še med udeleženke_ce dogodka.

Na tej točki velja pohvaliti tudi dramaturgijo, ki je zaradi prezentacijske – ne nujno predstavne – narave nismo nujno pričakovale_i. Vsi prizori so s tem smiselno umeščeni v potek, razmislek in tudi prostor, kar občinstvu kaj hitro osmisli tudi odločitev za vrtljive stole, na katere se usedemo ob začetku prireditve. Omenjeno prispeva tudi k neformalni izkušnji dogodka, h kateri pa v največji meri prispeva publika, v večini sestavljena iz raznih plasti ekosistema sodobnih uprizoritvenih praks v Ljubljani: plesalke_ci, producentke_i, kritičarke_ki ipd. Ker se tako rekoč zavedamo, da »smo v istem zosu« in da vsak_a na svoj način že dalj časa aktivno stremimo k boljšim materialnim pogojem, dogodek ni preobremenjen z aktivistično naravnanostjo in se spretno izogne kritiki, češ da prepričuje zgolj že prepričane. Zanimivo pa bi bilo videti, kako bi dogodek učinkoval s prenosom izven mehurčka domače scene. Po mnenju avtorja nedvomno drugače, a uspešno zaradi svoje nepretencioznosti, balansirane mešanice konvencionalnih uprizoritvenih izrazov (ples Abramovicija, deklamacija in ples Legin) s konceptualnejšimi, ki so v svoji pikrosti tudi humornejši (Grom, Zdravković). Če ne drugega, bi deklamacijski del umetnic iz uvoda dogodka dal reakcionarnim tvorcem diskurza o zajedavskih kulturnikih hitro vedeti, da so prekarizirani umetniški statusi veliko manj glamurozni, kot jih predstavljajo desničarke medijske platforme.