Mattias Andersson, eden ključnih glasov sodobnega švedskega gledališča, znan po neusmiljenem razkrivanju psiholoških in družbenih razpok, v drami Razodetje raziskuje dualnost med vero in fanatizmom. V prepletu zgodb treh parov in brezdomke, povezanih z božjim razodetjem, izriše brutalno podobo sveta, kjer božji klic ne vodi k odrešitvi, temveč k uničenju. Pod režijskim vodstvom Ivice Buljana, ki s svojo značilno ekspresivno simboliko prečesava eksistencialne in družbene meje, odrska postavitev treh vzporednih pripovedi, ki plujejo med banalnostjo in transcendenco, ustvari celovit mikrosvet sodobnega razpada vrednot in smisla.
Dramaturgija besedila prehaja med tremi razredno in družbeno razplastenimi pari: Mikael, dobro situiran moški srednjih let, nenadoma začuti potrebo, da bi z ljubeznijo odrešil klošarko Mario. Vedenjski terapevt Niklas zaslišuje najstnico Jennifer, ki je na podlagi božjega nagovora organizirala teroristični napad. Brata Sam in Tim pa v smetarnici razpravljata o bogu in razčiščujeta travmatično otroštvo. Mikael, Tim in Jennifer svoja dejanja (posilstvo, bratomor in načrtovanje terorističnega napada) opravičujejo z božjim klicem, a ta v dobi, kjer ob odsotnosti Boga vera postane samoodrešujoči konstrukt, bolj kot na božansko razsvetljenje spominjajo na delo hudiča. Vzporednice med zgodbami, ki, prepletene v asociativni kolaž, postopoma razpirajo medsebojne podobnosti, Buljan in dramaturginja Marinka Poštrak krepita s frontalno mizanscensko postavitvijo, ki gledalcu omogoča vzajemno prehajanje med kolektivno in individualno perspektivo, med zaznavo socialne ločenosti in univerzalnega občutka izpraznjenosti. Večperspektivnost krepi tudi scenografija, ki je hkrati celostna in individualizirana; hladne kovinske konstrukcije sugerirajo sisteme vrednot, ki v sedanjosti ne podpirajo ničesar več, kupi plastičnih steklenic v ozadju pa kot grotesken spomenik družbeni brezbrižnosti odsevajo notranjo zmedo likov in družbeno indiferenco do okolijskih in eksistencialnih vprašanj. Skupaj tvorijo skoraj postapokaliptično industrijsko puščavo, ki ne ponuja niti tolažbe niti odrešitve in uprizarja iztirjenost sodobnih vrednot.
Na ozadju univerzalnega občutja opustošenosti scenografija v nekaj prepoznavnih potezah zariše tri različne prostorske realnosti, jasno ločne v sugestiji razredne razcepljenosti in medsebojne odtujenosti: luksuzen rdeč kavč sugerira navidezno urejen svet dobro situiranega para, v katerem Mikaelovo razodetje razkrije notranjo razrvanost in bolečo razpoko v zakonu; miza in stoli zasliševalnice ustvarjajo prostor manipulativnih vzorcev moči in nadzora, kjer se dinamika med zaslišanim in zaslišujočim preobraža v nenehnih levitvah meja med avtoriteto in podrejenostjo; smetnjaki v smetarnici pa vzporedno z interakcijami med bratoma, polnimi odrezavosti, nasilja in nepredelanih čustev, postajajo otipljiva metafora za družbeno marginalizacijo in občutek zavrženosti, ki ju nosita v sebi (scenograf Aleksandar Denić). Razplastitev ideoloških in čustvenih horizontov likov snuje tudi veristična kostumografija, ki nakazuje družbene razlike, s specifičnimi teksturami, barvami in materiali pa odseva njihove karakterne poteze (scenografinja Ana Savić Gecan).
Ansambel poustvari življenje protagonistov, razcepljenih med blaginjo in revščino, moralno praznino in potrebo po transcendenci.
Ne glede na raznolikost izkušenjskih in nazorskih horizontov, ki se udejanjajo v jeziku, kostumih in emotivni pojavnosti nastopajočih, razredno nestične svetove enačijo utesnjenost, brezciljnost in odtujenost. Te prosevajo iz poetično začinjenih konverzacij, nasičenih čustvenih stanj, introspektivnega uprizoritvenega tempa, rezke akustike in mračne lučne atmosfere, ki prehajanje med deli posameznih zgodb gradi z igro osvetljevanja in zasenčitev. Tvorjenje močnega kontrasta med temnimi in osvetljenimi deli prostora poudarja napetost med različnimi svetovi v drami: med brezdomstvom in varnostjo, vero in dvomom, kaosom in redom. Pločevinasto ogrodje se pod retro svetlobnimi učinki in intenzivnimi barvnimi kontrasti oblikovalca svetlobe Sonde 13 spreminja v odsevno površino, ki v nasprotju s hladno industrijsko estetiko evocira idealizirano, a neizpolnjeno preteklost retropije. Svetlobna oscilacija med hladno sterilnostjo in hipno toplino krepi napetost med sakralnim in profanim ter opozarja na dvoumnost situacij: svetloba ni nujno odrešujoča, lahko je zavajajoča, kakor je zavajajoč »božji klic«, ki like, željne smisla, usmeri na pot samopogube.
V skladu z ambivalentnostjo motivov, ki jih Andersson vpleta v besedilo, Buljan odrski ritual dekonstrukcije človekove vere v smisel snuje z naslanjanjem na estetske in poetične kontraste; njegova režija je v krepitvi dialoga med introspektivno in kolektivno izkušnjo simultano kruta in lirična: to poudarjajo tudi zvočni učinki žive glasbe (Vid Ožbolt, Lan Meden / Jurij Bregar, Teja Udovič Kovačič / Štefan Kosirnik, Nuša Planinc / Manca Kukovič, Nejc Klun), ki iz nevidnega ozadja odrsko melanholijo ostrijo z zamolklo, rezko akustiko. Buljanova uporaba kontrastov intenzivira eksistencialno tesnobo likov v pretanjeni nabitosti notranjih svetov, gibajočih se med fanatično vero in propadajočo moralno osnovo. Počasen tempo izoblikuje vizualno poezijo, ki raziskuje filozofske in duhovne teme, pri čemer refleksija presežnega v vsakdanjem življenju ter sklicevanje na avtoriteto razodetja nista spektakularna, temveč subtilno prepletena z banalnostjo vsakdana. To ni teater akcije, temveč teater kontemplacije.
Ansambel poustvari življenje protagonistov, razcepljenih med blaginjo in revščino, moralno praznino in potrebo po transcendenci. Režijsko osrediščeni dialogi, prepleteni z molkom, raziskujejo notranje boje likov, telesnost igralcev pa razkriva njihove najgloblje travme in tesnobe. Igralci s kontrastnimi prehodi med fanatično vero in propadajočo moralno osnovo intenzivirajo eksistencialno tesnobo protagonistov. To uspe predvsem Aljoši Ternovšku, saj pod pritiski Suzaninega manipulativnega zasliševanja (Vesna Jevnikar) Mikaelovo pot od samooklicanega odrešenika do razkrinkanega fanatika odigra s prepričljivo regresijo. Živa Selan Jenniferin uporniški značaj poustvari z živostjo in s pritajeno strastjo začini njeno provokativnost. Niklas Branka Šturbeja niha med poželenjem, impulzivnostjo in obvladanostjo. V prepletu mističnosti, moči in ranljivosti je posebej izrazna Maria Darje Reichman. Njeno zamaknjeno zrenje v svet podob, ki ostajajo drugim skrite, na odru ustvarja skrivnostno in hkrati pretresljivo prisotnost. Sam (Blaž Setnikar) in Tim (Miha Rodman) nekoliko izstopata v čustveni nasičenosti, saj njun izrazni patos občasno prevlada nad kompleksnostjo njunega notranjega konflikta. Kljub temu pa oba uspešno ponazarjata surovost in bolečino, značilni za njuno življenje na družbenem obrobju.
Razodetje je premišljena refleksija o stanju sveta, kjer so vrednote zavite v plastične embalaže in kjer se transcendenca zrcali v hladnem jeklu distopične resničnosti. Je zgodba o svetu brez Boga, kjer se ljudje, izgubljeni v svojih iluzijah in zaslepljeni z lastnimi strahovi in hrepenenji, oprijemajo radikalnih interpretacij vere, da bi zapolnili praznino svojih življenj in se odrekli odgovornosti za svoja dejanja.