Ana Lorger, 25. 1. 2024

Črno-bela umetnost

Umetnost vojne / Umetnost miru. Režija: Ana Duša. Slovensko mladinsko gledališče, ogled premiere 20. 1. 2024.
:
:
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše

Slovensko mladinsko gledališče je pred leti zasnovalo program Mlado mladinsko, v okviru katerega se mladi lahko urijo v gledališki igri, čas posvetijo ustvarjanju, spoznajo gledališko okolje, predvsem pa pridobijo orodja, s katerimi lahko do sveta dostopajo z bolj poglobljenim premislekom, reflektirajoče in zunaj klasičnih struktur šolskega sistema. Takšni projekti s pomočjo umetnosti oblikujejo nove skupnosti in ustvarjajo vezi, v središču procesa so medosebni odnosi in nova spoznanja o svetu. V teh primerih se zato velikokrat izkaže, da je proces pomembnejši od končnega izdelka, torej od predstave na odru, s kritiškega vidika pa je ocena tovrstnih predstav težja, saj ne uspe zaobjeti celote. Manjka ji namreč uvid v to, kako je takšno ustvarjanje soudeležene spremenilo, kaj jih je naučilo, kaj so se naučili drug od drugega in kako je proces vplival na njihov vsakdan, razvoj in pogled na svet. Kritiška refleksija se tako lahko zadovolji le s končno postajo tega potovanja, s predstavo, v tem primeru s predstavo Umetnost vojne / Umetnost miru.

Povod za predstavo ni bilo istoimensko besedilo kitajskega generala in filozofa Sun Tzuja, temveč začetek rusko-ukrajinskega konflikta, ki je režiserko Ano Dušo spodbudil, da se je z novo mlado generacijo začela ukvarjati s temo vojne. Vojna se nam namreč zdi neizmerno blizu in hkrati zelo daleč, kot lahko slišimo na začetku predstave, ko se na odru pojavijo vse_i nastopajoče_i in brezskrbno praznujejo šestnajsti rojstni dan svojega prijatelja. Šestnajst let je tudi starost, s katero so bili mladi v Ukrajini prisiljeni ostati v svoji državi in jo braniti. A dogajanje na odru je postavljeno v neko mesto, neko hišo in nek čas. Razvoj predstave nadalje prikazuje neke mlade vojake, ki se urijo, streljajo in drug nad drugim izvajajo nasilje, medtem ko neka dekleta na robu Spodnje dvorane (zaledje mesta) sedijo, se učijo, obešajo perilo, pletejo vence in čakajo fante. Ob strani osrednjih prizorov vojaških vaj in urjenja lahko poleg deklet vidimo še tri ljudi, Ano (Elizaveta Klochkova), Vasilija (Fedja Boldyrev) in Brado (Blaž Šef), za katere predpostavljamo, da igrajo vloge vojnih beguncev.

Sosledje prizorov je nizanje že videnih (sicer še vedno nič manj tragičnih) predstav o tem, kaj naj bi vojna bila: maskulino nasilje, življenje civilistov v tragičnem pomanjkanju, čakanje beguncev na pomoč. Predstava ne izriše nobene osebe, medosebnega konflikta ali vsaj dialoga, ki bi ponudil protiutež splošnim črno-belim podobam vojne, ki jih lahko vsak dan vidimo na televiziji ali internetu.

Mlade igralke in igralci so izjemno suvereni tako v dialogih kot v fizičnih akcijah, petju in plesu. Vendar je sosledje prizorov nizanje že videnih (sicer še vedno nič manj tragičnih) predstav o tem, kaj naj bi vojna bila: maskulino nasilje, življenje civilistov v tragičnem pomanjkanju, čakanje beguncev na pomoč. Predstava ne izriše nobene osebe, medosebnega konflikta ali vsaj dialoga, ki bi ponudil protiutež splošnim črno-belim podobam vojne, ki jih lahko vsak dan vidimo na televiziji ali internetu. Ne ponuja nobenega vprašanja ali dileme, prav tako mladi nastopajoči nimajo veliko prostora za lasten, individualni izraz ali artikulacijo notranjih kontradikcij, ki bi jih tema vojne v njih lahko vzbudila. Realističnim prizorom vojaških vaj se pridružita še poroka in smrt, kar še bolj poudari normativni, klasični pogled na svet; vprašanja zla in militariziranega, patriarhalnega družbenega sistema pa se Umetnost vojne / Umetnost miru skorajda ne dotakne. V predstavi izstopa zgolj zborovsko petje (pevovodkinja Jera Topolovec, glasba Mitja Vrhovnik Smrekar), ki vsake toliko preseka sosoledje dogajanj na odru.

Morda rezultat predstave ne odseva poglobljenih refleksij, ki so jih mladi doživeli ob potovanjih, pogovorih in raziskovanju, vendarle pa je kljub zelo dobri izvedbi pomanjkljiva tako na vsebinski kot tudi uprizoritveni ravni – na obeh namreč plava zgolj na površini. Res je, da včasih na svet zremo skozi črno-bela očala, kot pravijo nastopajoče ob koncu predstave, a prav gledališče naj bi v takšnih pogledih iskalo odtenke senc.

Elizaveta Klochkova, Jera Topolovec, Fedja Boldyrev, Mitja Vrhovnik Smrekar, Blaž Šef, Ana Duša

Povezani dogodki

Ana Lorger, 13. 12. 2023
(Ne)zadostnost besed
Ana Lorger, 20. 10. 2023
Gejevska fantazija na robu smrti