Po petnajstih letih zakona, številnih skupnih potovanjih, ustalitvi v Torinu, rojstvu sina in štiri leta za tem še hčerke, kosmatem štirinožcu, sprejetem po dolgih kompromisih, in vseh nepreštevnih iztrebkih, ki jih je bilo treba pobrati za njim na ulici, po pet tisoč petsto skuhanih kosilih in še enkrat toliko pripravljenih večerjah, tri tisoč opranih žehtah in vsaj tisočici ob otroškem joku neprespanih noči mož nenadoma začuti praznino smisla. Ženo preseneti s skoraj mimobežno najavo svojega odhoda in prepričano odkoraka iz skupnega doma – ter življenja, ki sta ga skupaj gradila več kot poldrugo desetletje.

Tako Olga ostane sama – ne, Olga ne ostane sama. Ob njej sta otroka in pes – ne, ob njej ni prostora za otroka in psa. In vendar, Olga ni sama: Olga je polna spominov, zmedenih misli in nasprotujočih si čustev. Ob njej je vsa njena zgodba, še neprebrana … in še nenapisana. Zgodbo je v imenu Olge v roman prelila slavna italijanska avtorica, poznana kot Elena Ferrante, za oživitev na koprskem odru pa sta jo (po prevodu Anite Jadrič) dramatizirali Urška Taufer in Nina Kuclar Stiković (tudi dramaturginja uprizoritve). Krstno uprizoritev dramsko strukturirane pripovedi o romanju po pustinji zavrženosti je režirala Tijana Zinajić.

V največji meri dramatizacija zasleduje Olgino mišljenje in čutenje, njeno doživljanje zapuščenosti, ki pne lok od začetne nejevere prek obsedenega tuhtanja, besa in maščevalnosti, resignacije in otopelosti vse do končnega sprejemanja in pomiritve. Sem in tja intenzivno napetost njene izkušnje rahljata perspektivi njenih otrok, Giannija in Ilarie, ki z distanciranim otroškim pogledom brez zlobe uperjata prst v mamine slabosti ter jih s svojo neposrednostjo včasih tudi humorno obarvata. Iz ranjene Olge vznikne tudi lik Revice – oživljen otroški spomin na usodo zavržene ženske – ki postane neprijeten odsev in grožnja, sovražnica in zaveznica, doslej nepoznan kos nje same. Jedro pripovedi torej pripada Olginemu glasu, ki pa odgovor dobiva v glasovih otrok in Revice. Eleganten preplet glasov izgrajuje učinkovito gledališko besedilo, ki se z režijo staplja v novo celoto.

Tudi režijske odločitve so zasidrane v spletišču Olginega čustvovanja. Uprizoritvena dinamika je v neprestanem pogonu, begavost, vihravost, hitenje, zaletavost, otrplost, skrušenost in ponovno oživljanje se ne odražajo zgolj v ravnanju protagonistke, temveč tudi v vseh njenih odnosih. Odmeve njenih čustvenih stanj slišimo v glasbi (glasbeni opremljevalec in pianist Anže Vrabec), opazujemo jih v svetlobnem oblikovanju (Jaka Varmuž) ter v naseljevanju scenografije (Darjan Mihajlović Cerar). Obenem s temi subtilnejšimi izrazi posamična »poglavja« zgodbe naslavljajo dobesedni naslovi, zapisani na del scenografije (oknice, vrata, likalna deska, kad …) – ki pa so kljub domiselni umeščenosti za samo uprizoritev brez pomena, celo odvečni. Dogajanje je postavljeno v družinsko stanovanje, katerega elementi (straniščna školjka, kad, miza, stol …) se po potrebi pomikajo v središče odra, ki je sicer prazno, uokvirjajo pa ga gradbeni odri. Njihov skelet asociira na širšo mestno veduto, obenem pa prepričljivo ustvarjajo zidove domačega gospodinjstva in utrdbe posamičnih likov (Giannija, Ilarie in moža Maria), ki so dvignjeni nad Olgino bolečino in bedo.

Ujeta v lastne rane, je Olga od začetka do konca v srčiki gledalčeve pozornosti. V interpretaciji Anje Drnovšek je Olga presunljivo ranljiva, iskrena tako v prošnjah kot prostaštvu, privlačna v ognju besnenja in prepričljiva v pepelu žalovanja. Olga je kljub vsem svojim človeškim šibkostim, ki jih iz nje izvabi zavrženost, nadvse močna – in igralsko močna je njena nosilka, ki lik izvrstno naseljuje čutno in čustveno, na valovih eksplozije in v trenutkih (samo)refleksije. V svojem žalovanju je Olga izredno osamljena – a vendar jo vsi prisotni na subtilne načine (igralsko) podpirajo. Najočitnejši izraz podpore je že prej omenjena Revica. Revica vznika iz Olginih strahov, v zgodbo prihaja iz druge dimenzije in Mojca Partljič jo zvečine interpretira zadržano, čustveno nevpleteno, včasih celo togo. Najmočnejši trenutek njunega svojstvenega dialoga je katarzičen smeh ob dotiku z dnom, Olginem preblisku, da je za piko na i vsemu, kar že gre in je narobe, pozabila otroka v parku.

Kaj ostane od dni zavrženosti, ko zavrženost zavržemo in spet zaživimo svoje dni? Ostane le tisto, česar nam niso odtegnili, ukradli, izpulili – ostane le tisto, česar nismo uničili, izbrisali, ubili. Le tisto, kar ostane, lahko postane ranljivo novo upanje.

Sicer pa sta otroka, Sara Gorše kot Ilaria in Mak Tepšić kot Gianni, simpatičen dvojec, ki ju veže prepoznavna sorojenska dinamika, žene pa otroška neposrednost. Njuno navdušenje ne gre njuni depresivni mami, temveč bleščečemu očetu, ki si življenje začinja z mlado ljubico. Mario Blaža Popovskega je oblikovan kot čustveno otopel, odnosno nezrel in osebnostno prazen tip, ki se naslaja v občutkih prevlade nad ženo – njegov največji plus je negovan videz. Zabrisan in težko berljiv je tudi lik Carrana (Igor Štamulak), soseda, s katerim se ob sklepu drame Olga intimno zbliža. Njegova neprestana prisotnost v ozadju, ob klavirju, sicer ni moteča, a kot čelist ni prepričljiv, čeprav naj bi bila prav glasba njegov najmočnejši adut, ki odpira vrata v njegovo dušo. S svojo muzikalnostjo naj bi očaral Olgo, da se vanj zaljubi navkljub vsemu odporu, ki ga je včasih čutila do njega, ter po nadvse ponesrečenem, gnusa polnem poskusu seksa. Čeprav resnega obraza, deluje pojava Štamulaka z razglašenim čelom in razcufanim lokom komično, kar slabi našo vero v Olgino nenadoma vzplamtelo strast do tega moškega – pa čeprav naj bi ji bil ta na razpolago in pripravljen pomagati v obdobju stiske.

Tudi sicer je zaključek najšibkejša točka celotne uprizoritve. V Olgino moč, ki jo dvigne s tal, po katerih se je v krčih zavrženosti valjala, ne dvomimo – in iz vsega srca bi ji privoščili dobrega partnerja, s katerim bi delila svoje veselje in bolečine – da pa se njena naklonjenost steka naravnost v Carrana, se zdi glede na vse prej videno malo verjetno, če ne kar za lase privlečeno. Četudi sta odboj in privlak morda res lažje izmenljiva kot ravnodušje in privlak, se preobrat zgodi precej prelahko in prehitro, da bi nas zares prepričal.

Toliko bolj pa nas o pristnosti Olgine zgodbe prepričajo sočen odrski jezik, zabeljen z nekaj italijanščine in nadihom primorskih vokalov (lektor Martin Vrtačnik); v neločljivem spoju Olgine želje in maščevalnosti nadeta rdeča obleka in uhani (kostumograf Matic Hrovat); filmsko zastavljena, dobro dozirana in izvedena glasbena spremljava; pevski nastopi Sare Gorše, ki zasekajo v gmoto protagonistkine zmede; ter ne nazadnje strašljivo utelešenje Medeje v Olgi, ko v minuti srdite nerazsodnosti v domači kadi skoraj utopi lastno hčer.

Kaj ostane od dni zavrženosti, ko zavrženost zavržemo in spet zaživimo svoje dni? Ostane le tisto, česar nam niso odtegnili, ukradli, izpulili – ostane le tisto, česar nismo uničili, izbrisali, ubili. Le tisto, kar ostane, lahko postane ranljivo novo upanje.