Kolikokrat mora glasbenik zaigrati ene in iste note, da zazvenijo v zamišljeni popolnosti? Kolikokrat mora violončelistka potegniti z lokom po strunah, da najde pravo ravnovesje med težino in lahkoto svoje igre? Kolikokrat mora nekdo očitno, čeprav dvoumno, prekoračiti vse meje dobronamernosti in spoštovanja, da je prepoznan za vsiljivca, ki ogroža posameznikovo psihofizično ozemlje? Kolikokrat je krik udušen, preden se izvije na plan?

Kratka radijska igra Steklena struna mladega avtorja Sandija Jesenika se v tematiko besednega in fizičnega spolnega nasilja potopi ob otožno pojočih zvokih violončela. Spretno in prepričljivo izpisano besedilo nas s pravo mero glasbenega žargona in besednih preigravanj zvabi v svet klasične glasbe. Mladi upi se kalijo ob izkušenih mentorjih – in če si dva delita ljubezen do nečesa tako močnega, kot je glasba, je vzgib za intimo položen že v sam temelj odnosa; in vendar je nujno spoštovanje zdravih meja tovrstne bližine, ki edino omogoča sodelovanje v ozračju vzajemnega zaupanja (z ekipo ustvarjalcev je sodelovala tudi strokovna svetovalka Anja Grilc). Preigravanje variacij Profesorjevih domišljavih poskusov nadvlade nad Nino smo v režiji Alena Jelena lahko spremljali v Gledališču Glej, teden zatem pa prisluhnili tudi posnetku tega dogodka iz cikla »V živo!« Sama igra je zasnovana kot participatorna, torej predpostavlja sodelovanje publike, ki s svojim glasom odločilno vpliva na razplet dramskega dogajanja.

Tako pri ogledu postavitve zvočne igre kot ob poslušanju posnetka atmosfero v dobršni meri ustvarja glasba violončelistke Andrejke Možina, ki spleta pramene hrepenenja, odločnosti in negotovosti v valujočo kito globoko izpovedne glasbe. Glas violončela prehaja iz ospredja v ozadje glede na scensko dogajanje (glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina), vselej pa služi kot eleganten most prehodov med prizori in jasna odslikava protagonistkinih notranjih občutij. Ninine odzive na naraščajoče vdiranje Profesorja v njeno nedotakljivost pa z enako artikuliranostjo kot glasba oblikuje tudi z emocijami prežet glas Lare Fortuna, v katerem razbiramo tako njeno zadrževanje, ujetost in strah kot tudi eksplozivnost, odločnost in moč. Lara Fortuna deluje prepričljivo tudi v gledališkem prostoru, kjer z izrazito zaprto telesno držo priča o notranji tesnobi in nelagodju – o kakršnikoli izzivalnosti ni niti sledu. In vendar je plenilski Profesor na preži za naslado nad lepoto »nedolžnega, nebogljenega bitja«. Profesor, kot ga oblikuje (predvsem) glas Gabra K. Trseglava, je poln sladkosti, ki meji na osladnost, modrosti, ki so prekoračile mejo klišejev, in prikrite agresije, ki samozadovoljno uživa v občutku premoči. Pri radijskem poslušanju se v njegovo preveliko približevanje in Ninino stisko lahko še bolje vživimo, saj je preteča nevarnost bližine zgolj zvočno še razločnejša (tonska mojstra Matjaž Miklič in Urban Gruden). Učinkovita je tudi z efektom telefonskega pogovora zaznamovana distanca med Nino in njenim najboljšim prijateljem Timonom, ki živi v Londonu (zaradi malo informacij o Timonu si poslušalec lahko svobodno naplete celo zgodbo o velikem glasbenem talentu, ki ga je povedel na prestižno londonsko glasbeno akademijo). Matej Zemljič kot Timon je prizemljeno ljubeč, nežen in odločen. Glas razuma in poguma, ki skuša Nino opolnomočiti za stanovitnost v dejanjih, tako prihaja nekje od daleč, kot iz druge realnosti – in kot da tudi zato potrebuje več časa, da jo zares doseže – sicer pa je to, ali jo bo dosegel, pravzaprav odvisno od občinstva.

Tako pri ogledu postavitve zvočne igre kot ob poslušanju posnetka atmosfero v dobršni meri ustvarja glasba violončelistke Andrejke Možina, ki spleta pramene hrepenenja, odločnosti in negotovosti v valujočo kito globoko izpovedne glasbe. /…/ Ninine odzive na naraščajoče vdiranje Profesorja v njeno nedotakljivost pa z enako artikuliranostjo kot glasba oblikuje tudi z emocijami prežet glas Lare Fortuna, v katerem razbiramo tako njeno zadrževanje, ujetost in strah kot tudi eksplozivnost, odločnost in moč.

Matej Zemljič na točki tik pred razpletom (dramaturgija Kaja Novosel, Zala Dobovšek) izstopi iz Timonove vloge ter zavzame vlogo moderatorja, ki najprej razpira vprašanja, nato pa občinstvo naravnost povabi k temu, da se odloči namesto Nine: bo nadaljevala z urami pri prepotentnem Profesorju ali pa ga bo prijavila in zaupala, da zanjo in za njeno ljubezen do glasbe obstajajo boljši pogoji za rast in razvoj? Pisana publika v dvorani ni bila niti malo sramežljiva, roke so se dvigale druga za drugo in nobeno vprašanje ni ostalo brez odgovora. Ob sklepu razprave se je izkazala tudi za pravičniško, saj smo se skorajda soglasno odločili, da mora Nina postaviti piko tovrstnim glasbenim uram in Profesorja prijaviti. Konec se razvije (skoraj nepričakovano) srečno in kar nekako prelahko, prehitro – morda prav zato ustvarjalci občinstvu ponudijo, ali naj odigrajo tudi drugi konec – in nato tudi zares ga. S tem pa igri nič bistvenega ne doprinesejo, prej odvzamejo, saj ob razkritju alternativnega konca, ki je (predvidljivo) ponovitev dela že slišanega prizora med žrtvijo in predatorjem, dokončno uplahne suspenz, ki bi lahko še naprej razvnemal domišljijo občinstva.

Kljub zrahljanemu koncu pa siceršnje doživetje odzvanja čvrsto kot ravno prav napet lok na dobro uglašenih strunah. Uzvočitev Steklene strune vliva upanje, da bosta čutnost in rahločutnost našli pravo mesto pri namišljeni junakinji, v poslušalcih pa utrdili zavest o nujnosti ohranjanja in ustvarjanja varnih prostorov, v katerih lahko duša svobodno spregovori o svoji lepoti.

Radijska igra Steklena struna je bila premierno predstavljena v živo v Gledališču Glej 18. 11. 2022 in premierno predvajana na Programu ARS 24. 11. 2022. Posnetek je mogoče poslušati na https://365.rtvslo.si/arhiv/radijska-igra/174916530.