Starogrški mit o Meduzi, edini smrtni Gorgonovi hčerki, govori o tem, kako jo je, prelepo deviško svečenico, bivajočo v zavetju Ateninega templja, posilil Pozejdon. Zato jo je Atena kaznovala tako, da je njene lase preobrazila v sikajoče kače, njenemu pogledu pa dodelila smrtonosno moč, s katero je okamnela vse, ki so jo pogledali. V prototipu Meduze so feministične teoretičarke prepoznavale opustitev stereotipov, ki so žensko identificirali kot psihično ranljivo in krhko. Meduzine oči, ki lahko okamnijo svet, so odzvanjale kot akumuliran bes žrtev spolnega nasilja, kot simbol ženske moči, ki se lahko postavi po robu patriarhalnim silam in objektivizirajočemu moškemu pogledu. Njena zgodba je mnogim ženskam govorila o prestopu iz pasivne pozicije ogledovane v avtonomno prisvojitev pogleda. Takšnemu izrazu prej zatirane ženske subjektivnosti v mitu parira Perzej, ki nevarno Meduzo obglavi in ji tako odvzame moč, da bi moškega lahko ogrozila z lastno subjektivnostjo; spremeni se v objekt, ki se ne more ozreti nazaj, je le še sredstvo v moških rokah. Njeno pohabljeno telo je simbol ženske, reducirane na vizualno objektnost.     

S predstavo Meduza MGL nadaljuje serijo monodramskih avtorskih projektov članov igralskega ansambla, ki so bili zasnovani v času zaprtja gledališč med epidemijo kovida. Poleg igralke Karin Komljanec, ki prevzema odrsko udejanjenje Meduze, je soavtor besedila tudi dramatik in dramaturg Nebojša Pop-Tasić. V eseju Rojstvo Oresteje iz duha vojne, v katerem razvija zanimanje za mitološko snov kot prapočelo sodobne družbe, pri analizi Klitajmestre zapiše misel, ki bi zlahka lahko veljala tudi za vsebinsko, karakterno in motivno določilo njune Meduze: »Je trpeča, posiljena, in prevarana ženska, ki je ženska čustva spremenila v morilsko orožje, zaradi česar se namesto hudobne, pohotne in sebične morilke prikaže kot žrtev, ki se mora maščevati.« To maščevanje pa je glede na avtorjev zapis rezultat barbarske, racionalne in čutne sile, razdiralnega ženskega principa, ki žensko vodi v obup in poraz. Kot takšna naj bi bila popolno nasprotje disciplini razuma, za katerega najde ideal v vojaškem združevalnem moškem principu, ki naj bi bil edini zmožen ustvariti pripadnost skupnosti, tvoriti demokracijo.

Tudi njuna Meduza je odstranjena, izgnana, izobčena na samotnem otoku, prepuščena teži kontemplacije lastne preteklosti in kot taka ustvarja prikaz posledic pretirane »ženske« čustvenosti. Njeno izolacijo poudarja scenografija, ki tvori prosojne konstrukcije, spominjajoče na netopirjeva krila, valove ali okostje prsnega koša (scenografka Katja Komljanec Koritnik). Dramsko besedilo, zapisano v poetičnem jeziku, z osredotočenostjo na zvočnost besednega združuje dramsko in lirično v konglomerat sodobnega in mitološkega. Sprva vpelje metadramski okvir, v katerem Komljanec naslovi gledališče kot prostor gledalčeve refleksije, kot iskanje stika s tistimi koščki posameznika, ki ždijo pozabljeni nekje na obrobju zavesti. Igralka uvedeno linijo opusti s prestopom v fikcijo, v kateri v vlogi Meduze naslovi poigravanje z njenimi številnimi interpretacijami. Vprašanje, kako naj izpod mnoštva pripovednih verzij in sodobnih izpeljav, ki so jih nanjo prilepili drugi, poišče svoj pravi obraz, hkrati ponudi tudi prostor za prevpraševanje igralkine lastne izkušnje z igro in gledališčem, vendar te linije ne razvija. Vstope v raznolike verzije lastne mitologije, ki postopoma razkrivajo ambivalentnost mita v službi ideologije, krepi s pomočjo slik in fotografij. Te z reprezentacijami oseb in situacij spominjajo na variacijo principa kamišibaj gledališča in tako postajajo osrednji element tvorjenja tragikomičnega: Meduza kot propadla boginja stare mezopotamske civilizacije, kot predmet spora filozofov ali kot kartonasta lutka z izrazitimi oblinami in kačjo glavo pod obiljem projekcij najde svoje prepoznavno določilo v skupnem imenovalcu ženske in pošasti.

S tem ko avtorja Meduzo obsodita na propad, jo nevede ustoličita v podrejenem položaju, kar afirmira ustaljena razmerja moči.

Obvladana, prikrito pikra in ostra podoba Meduze, ki jo Komljanec udejanja nestereotipno in učinkovito ponotranjeno, sprva sugerira, da bo predstava premeteno razkrinkavala različne ideološke reprezentacije in Meduzi omogočila, da stik s sabo najde onstran zunanjih nalepk. Prek razgrnitve grškega mita kot njene določujoče življenjske zgodbe pa dekonstruira prvotno premiso in se postopoma prevesi v visceralni prikaz njene razrvane duševnosti. V osebnoizpovednem pejsažu, ki ga zaznamujejo telesni trzljaji, patos in potencirana agonija, svojo pošastnost prikaže kot posledico Pozejdonovega posilstva in Perzejevega obglavljenja. Zloraba, ki se zažira tudi v igralkino telo (oblikovalka giba Veronika Valdés), na ogled postavi fizične posledice Meduzine ujetosti. Osnovna uprizoritvena premisa se torej z razgrnitvijo tragičnih zločinov, storjenih nad njeno integriteto, nameni racionalizirati in psihološko utemeljiti razloge za njeno pošastnost in jih prikazati kot produkt nasilja. Čeprav se te razsežnosti uprizoritve na prvi pogled kažejo kot direktne problematizacije spolnih zlorab in femicida, zaidejo v prav tako sporno reprezentacijo žrtve, ki Meduze nikoli ne opolnomoči ali ji ne ponudi avtonomije za izstop iz nje. Z dejanjem ubesedovanja svojo zgodbo sicer iztrga iz rok njenih rabljev, a še vedno ne postane protagonistka v njej. V skladu z Bergerjevo razgrnitvijo tradicionalne objektifikacije žensk, po kateri »moški delujejo. Ženske se pojavljajo. Moški gledajo ženske. Ženske se opazujejo, kot jih moški gledajo«, je tudi delovanje dotične Meduze reducirano na objokovanje njene preteklosti in na nenehno odvijanje in zavijanje klopčiča rdeče niti.

Prevpraševanje Meduzinega identitetnega konstrukta kot iskanje njenega pravega »jaza« v uprizoritvi tako obstaja predvsem v relaciji do moških, to pa razširi s skoraj enciklopedičnim razponom sodobnih variacij pogoltnega kapitalizma. Njen smrtonosni pogled je Pozejdonovo orožje, njeno zgodovinjenja polno ime pa popkulturna ikona, ponavljajoči se spolni in statusni simbol. Komodifikacija njenega telesa in imena jo poustvari v prazen, privlačen estetski kalup za številne projekcije. V odsotnosti lastne vsebine se izgublja tudi sama; Pop-Tasićeva in Komljančeva Meduza v svojih dveh tisočletjih obstoja ni zmogla prevzeti nadzora nad lastnim življenjem: vedno bo tuja komoditeta (moja zgodba ni moja), namenjena izrabi in uporabi. Ostane ji le norost, ker se kot predstavnica šibkejšega spola ne zmore postaviti nad svojo zlorabo, ne more delovati, ne more je integrirati. Lahko se le se utaplja v morju žalosti, si histerično puli lase, objokuje svojo neizživeto preteklost in se marinira v brezupu na osamljenem otoku. S tem ko jo avtorja obsodita na propad, jo nevede ustoličita v podrejenem položaju, kar afirmira ustaljena razmerja moči. Enako jo idealizacija »nedotakljive device«, ki jo na začetku udejanja tudi njena bela obleka, odtuji od njene lastne spolne avtonomije. Blazna in histerična ženska, ki išče svojo identiteto v od zunaj ponujenih okruških, ne izrazi svoje duhovne avtonomije; njena jeza ni produktivna, temveč samodestruktivna, zato je nezastrašujoča in ne ogrozi patriarhalne strukture moči. Družbeni red je ohranjen, ko ženska ostaja identificirana z izkušnjo viktimizacije, ponovno psihično ranljiva in krhka, hkrati pa nenadzorovano sovražna, odtujena, odmaknjena od sveta.