Božji ubožec v romanu, ki je navdihnil najnovejšo uprizoritev Mestnega gledališča Ptuj, ni nihče drug kot Frančišek Asiški. Te figure, v zavesti prisotne predvsem s svojo religiozno-simbolno dimenzijo, se režiser Jernej Lorenci z ustvarjalno ekipo loteva prek raziskovanja človeka za podobami, človeka s presunljivo življenjsko zgodbo. Zgodbo, ki malega človeka pripelje do svetništva. V tem smislu je Frančišek logično nadaljevanje Lorencijevih gledaliških razmišljanj tako na vsebinski kot na formalni ravni. V ospredju je posameznikova majhnost, njegova stiska, trpljenje, uboštvo, ki pri Frančišku postanejo svojevrsten modus vivendi v odnosu do boga. Po eni strani je tako prisotna krščanska mitologija, kot smo jo denimo lahko spremljali v Bibliji, prvi poskus in Škofjeloškem pasijonu, po drugi se osrednja zgodbena nit središči okrog človeške krhkosti, ki smo ji v različnih manifestacijah lahko sledili v Visoški kroniki, Pogovorih o ljubezni in Človeku v lupini (ki še čaka svojo pokoronsko premiero). Ravno ljubezen, v najširšem možnem smislu, se zdi srčika, ki zanima Lorencija, in ravno ljubezen je nova norost, ki jo razglaša Frančišek. Na formalni ravni je uprizoritev zvesta pripovednemu gledališču, izbrušena v obvladovanju obširnega besedila, razgibana skozi minimalne, skrbno premišljene gibalne in znakovne intervencije, razigrana skozi iskrive trenutke duhovitosti, potujitve in gledalske participacije.

Priredba romana v avtorstvu režiserja Jerneja Lorencija in dramaturga Matica Starine je serija prigod, ki so se odvile na skupni poti Frančiška in bratca Leona. Od njunega poznanstva do Frančiškove smrti stopamo od dehtečih orisov Assisija do pridušenega ječanja v zadnjih izdihljajih smrti. Pripoved, večji del interpretativno zadržana, se postopoma ritmizira, razživlja, spaja s preostalimi gledališkimi sredstvi in ustvarja svojevrstno partituro. Ogreva se skupaj z gledalcem in v njem pušča globoko odzvanjajočo usedlino, ko se Frančišek vedno znova sooča z ultimativnim božjim odgovorom: »Ne zadostuje.« Muzikaličnost pripovedi same je mestoma oplemenitena s subtilnimi aranžmaji Branka Rožmana, ki gradi predvsem na atmosferskih poudarkih in med instrumente vpleta zvoke narave, žvrgolenje ptic, piše vetra, globoke vzdihe. Nasploh se zdi, da je osrednji motor uprizoritve redukcija, uboštvo, maksimalni izkoristek minimalnih sredstev. Podobno se pripovedovalski telesi v koreografiji Kaje Lorenci na odru najdevata v izrazito močni podčrtanosti, mislita trpljenje skozi kontraste, brez ilustrativne krčevitosti, potujeta v rahlih nihanjih, dotikata se ljubeče, bolečina pa je sprostitev, je puščanje krvi z namenom celjenja ran. Tako tudi Belinda Radulović v kostumografiji ne išče ilustracije preteklosti niti vanjo ne vtke uboštva. Preprosta oblačilnost Frančiška pred Bogom kaj hitro pusti golega, nebogljenega, odetega v kožo, zemljevid lastne zgodovine, njegovo sopotnico različnih obrazov pa ogrne v lahko obleko, rožnato, skoraj kožnato, a predvsem tako ohlapno, da megli telesnost in tako daje podobi Frančiškove sogovorke neko duhovno, metafizično dimenzijo. Areno Frančiškovega popotovanja kreira scenografija Branka Hojnika (asistentka Nina Rojc), ki penetrira v avditorij in igralca postavlja čisto pred nas (najboljši sedeži v dvorani so še veliko bližje, kot bi si lahko ob prihodu mislili). Dvignjen odrček, gmota gline, nekaj kamnov in dve odeji je vse, kar gledalec potrebuje, da v svoji domišljiji vidi vso prostranost Frančiškovega življenja. Predvsem materialnost gline se zdi izjemno dobra izbira, saj deluje skoraj kot še ena igralka, pušča svojo sled na pripovedovalcih. Gora, ki jo oblikuje, pa je spolzka, pot ni gotova, vsak korak na njej pusti odtis, jo izoblikuje vpričo nas.

Pripoved, večji del interpretativno zadržana, se postopoma ritmizira, razživlja, spaja s preostalimi gledališkimi sredstvi in ustvarja svojevrstno partituro. Ogreva se skupaj z gledalcem in v njem pušča globoko odzvanjajočo usedlino, ko se Frančišek vedno znova sooča z ultimativnim božjim odgovorom: »Ne zadostuje.«

V vsej tej majhnosti igralski tandem Janeza Škofa in Tamare Avguštin zaživi v svoji polnokrvni veličini. Njuna uigranost, ki sta jo nazadnje dokazala v pripovedovalskem večeru Hudiči pa z angeli plešejo ob glasbeniku Samu Kutinu, je ultimativna zmaga uprizoritve. Dokaz navidezne preprostosti gledališkega dogodka, ki jo v vsej kompleksnosti pred nas postavljata igralca. Janez Škof Frančiška oblikuje izhajajoč iz osnovne premise božjega šaljivca, poln je veselja, nasmehov, njegove prodorne modre oči režejo skozi dvorano v radosti ali bolečini. Ravno ta toplina, ki seva iz Frančiška, napaja njegove odločitve, utemeljuje njegovo norost – ljubezen. Pred gledalcem slika čudovit svet, kakršnega vidijo Frančiškove oči še po tem, ko se odreče Klari, očetu in mami, poljubi gobavca ... Tamara Avguštin kot Frančiškova sopotnica uteleša mnogo figur, njegova ljubljena Klara, njegov ljubljeni »bratec« Leon in predvsem pripovedovalka, ki občinstvo vodi v nepričakovane potujitvene zasuke, razgrinja kontekste in mestoma ponuja predahe humorja, ki so v uprizoritvi še kako potrebni. V vseh svojih vlogah pa nastopa kot prva priča Frančiškove čudežne človečnosti, ki se spričo tovrstne ljubezni navkljub vsej bolečini ne more nikdar več odvrniti od svetnika. Režija Jerneja Lorencija (asistentka Brina Klampfer) skrbno odmerja tako trenutke smeha kot trpljenja, da bi iz njih izvlekla kar največ učinka. Kakor svetloba, ki le za hip ali dva zatemni dvorano in na oder vpelje pravljičnost iluzije, tako se tudi režijska taktirka razigranosti loteva izjemno asketsko in glavnino uprizoritve gradi na subtilni poetičnosti. Dramaturška gradacija sicer v drugem delu ustvarja malo večjo razživetost, ko se skupaj s Frančiškovim redom in iskanjem bratov igralska zasedba razširi med gledalce, a je še vedno daleč od kakršnekoli mitologizacije videnega.

Frančišek je tako navkljub svoji nabožni vsebini uprizoritev, ki se odvija izrazito na trdnih tleh. Njena narava ustvarja občutek, da bo njeno življenje (če bo dolgo in bo omogočalo večjo uigranost ter posledično suverenost) še izjemno zanimivo in vredno spremljanja. Še ena v seriji »revnih« umetnin, ki občinstvo prepričajo, da za gledališko magijo ni potrebnega nič spektakularnega.