Božič je čas za toplino. Za družino in druženje z najdražjimi. Za dišeče dobrote in bleščeča darila. Za iskrivo čarobnost in pravljično čudežnost. Božična scenerija, kakršno zapoveduje sodobna potrošniška družba, je kot nalašč za prihod Božička na sceno – ali pa na spolirani sliki božične idile danes ni več prostora za kričavo pojavo v rdeče odetega obilnega moža?

Besedilo Laponska katalonskih avtorjev Cristine Clemente in Marca Angeleta je spretno izpisana komedija, ki že takoj na začetku nasproti postavi dva para, severnjaškega in južnjaškega. Stereotipe o severnjakih poosebljata Finec Olavi in njegova (priženjena severnjakinja, po izvoru pa južnjakinja) žena Nela, ki zagreto zagovarjata izključno racionalen pogled na svet, medtem ko stereotipna južnjaka – v izvirniku Katalonca, v pričujoči postavitvi pa slovenska Primorca – pri svojem ravnanju sledita bolj emotivnim vzgibom. Prevod za slovensko praizvedbo sodobne katalonske komedijske drame je delo Marjete Drobnič, pod avtorstvo narečne priredbe pa je podpisana Patrizia Jurinčič Finžgar, ki je poskrbela tudi za lektorski del narečnega govora v sodelovanju z lektorjem Martinom Vrtačnikom. Odločitev za rabo primorščine se izkaže za pravo izbiro, saj učinkovito vzpostavi ločnico med ljudmi, ki sicer govorijo isti jezik, a se vendar med seboj bolj slabo razumejo. Jedro komičnosti teksta je izrazito konverzacijsko in v tem pogledu so detajli, aktualizirani skozi prizmo slovenskega primorskega prostora, tisti, ki publiko še dodatno povabijo k simpatiziranjem z odrskimi akterji (na zakuski se je tako npr. slišalo več šal o bobičih, tj. istrski koruzni mineštri).

Odrsko dogajanje požene pojasnilo štiriletne finske deklice njenemu leto starejšemu primorskemu bratrancu, da Božička ni in da so starši tisti, ki otrokom ob božiču podarjajo darila. Aine in Martina, otrok, na katere se dramske osebe neprestano sklicujejo pri svojem živahnem argumentiranju in spretno nabrušenem prepiranju, na odru nikoli ne uzremo – zato pa so nam skoraj neprestano pred očmi njuni starši, zdaj otroški, zdaj otročji, venomer še odraščajoči odrastli. Scenografija, ki je delo Line Vengoechee, tako kraj merjenja in tehtanja moči njihovih prepričanj umešča v sobo, ki je nekakšen križanec med jedilnico z jedilno mizo in stoli, dnevno sobo s kavčema ob straneh ter božičnim drevescem in otroško igralnico, ki dominantno okarakterizira prostor z velikimi plišastimi živalmi, skladovnico iz ogromnih domin ter z ristancem in pisanimi plastičnimi žogicami vsenaokrog po tleh.

Osrednji motor prepirljivosti je temperamentna Monika, ki nikakor ni pripravljena zavoljo ljubega miru ali vljudnosti držati jezika za zobmi – v premierski uprizoritvi jo je odigrala Urška Taufer, v alternaciji pa vlogo igra Tjaša Hrovat. Monikina kipeča jeza in kolerična zahtevnost, ki ne dopuščata pometanja pod preprogo in ohranjanja statusa quo, iz vseh izzivata odzive, odgovore, zavzetje stališč. Monika Tauferjeve je dobro našpičena za vrtanje in suvanje v čustvene aparate preostalih vpletenih, okretno tudi ohranja tekoče hiter ritem dogajanja in najbolj prepričljivo reže po primorsko, žal pa njen lik ni ravno najbolj niansiran. Emotivno južnjaško dvojico dopolnjuje Robi Luke Cimpriča, ki predstavlja nežnejši pol para s svojo spravljivostjo, dobrodušnostjo in bojda tudi nagnjenostjo k izražanju čustev s solzami, kakor mu žena večkrat cinično oponaša. Monikino sestro Nelo, ki jo je življenje na severu preoblikovalo, jo napravilo bolj zadržano in premišljeno, igra Nika Rozman, ki pa se tekom dogodkov vrne k neposrednejšemu odzivanju in razkrije tudi svojo bolj vročekrvno persono. Izmed vseh najbolj izstopa finski Olavi, čigar inteligentno, filozofsko in znanstveno podprto argumentiranje oživi Rok Matek in pri katerem je razvidna največja transformacija, ko sestopi z vzvišene vseznalske pozicije moralnega neoporečneža ter se sooči z lastno ranjenostjo in ranljivostjo.

Že takoj spočetka se med paroma vzpostavi konflikt med racionalnim in emotivnim pristopom zasledovanja resnice, sledenja moralnemu kompasu, ki je vedno delno kulturno pogojen – in to navzkrižje se nato preigrava vso igro. Osrednji del preigravanja obsegajo besedni boji, ki se na trenutke prevesijo že v pravcato psihodramo.

Kdo je kdo v tej zgodbi, je sicer jasno že na prvi pogled, saj kostumografija (kot scenografija je tudi ta delo Line Vengoechee) oddaja jasne signale o estetskih afinitetah tako enega kot drugega para: primorski par v puloverjih s slikovitimi božičnimi motivi, ki se nagibajo h kiču (Monikini srebrni gležnjarji, ki marsikoga spomnijo na osnovnošolske dni, so posrečena pika na i), nakazuje na veselje do veselja in veseljačenja, kar je v nasprotju z zadržano enobarvnostjo laponskega para, ki se mu zdi primernejša izčiščena nevtralnost.

Laponska v režiji Nenni Delmestre deluje premočrtno. Že takoj spočetka se med paroma vzpostavi konflikt med racionalnim in emotivnim pristopom zasledovanja resnice, sledenja moralnemu kompasu, ki je vedno delno kulturno pogojen – in to navzkrižje se nato preigrava vso igro. Osrednji del preigravanja obsegajo besedni boji, ki se na trenutke prevesijo že v pravcato psihodramo. Jok otrok iz sosednjih sob je največkrat sprožilec premikanja silnic, saj iz osrednjega prostora odpelje karakter ali dva in poskrbi za vsaj malenkostne spremembe dinamike v odnosih. V kratkih presledkih med prizori, pospremljenimi z lučnimi spremembami (oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž) in božičnimi šlagerji (glasbena oprema Lina Vengoechea), se v trenutkih brez besed ponujajo priložnosti za drugačna soočenja, kar je najbolje izpeljano v prizoru sestrskega ravsa, ko se Monika in Nela brez varovalk prelevita v deklici, ki moč merita z ruvanjem in cukanjem.

Božiček je, Božička ni: v enovitem vzdušju, ki z enakomerno odkazanimi razkritji majhnih zasebnih skrivnosti deluje nekoliko monotono – pa kljub temu dokaj prijetno – se pred očmi gledalcev odvije še en družinski večer, ki z glasnimi nesoglasji izraža željo po bolj ubrani skupnosti. Z Božičkom ali brez: božič je in na Laponskem v jasni noči zasveti aurora borealis. In je čas umiritve in sprostitve, čas sestrstva in bratstva, čas srečanja severa in juga, čas združevanja razuma in čustev.