Varja Hrvatin že dalj časa v krajini slovenskih uprizoritvenih umetnosti predstavlja svojevrsten produkcijski unikum uprizarjanja sodobne slovenske dramatike, katerega začetek je mogoče iskati ravno v prvem delu trilogije, katere nadaljevanje je Vse se je nadaljevalo z zmrznjenimi jastogi. »Bralna« uprizoritev z nagrado za mlado dramatičarko nagrajenega besedila Vse se je začelo z golažem iz zajčkov (v režiji Eve Kokalj) je leta 2019 slogan festivala dramske pisave Vzkrik »Če nas ne boste uprizarjali, se bomo pa sami!« razvila v avtonomno odrsko obliko, za katero lahko zatrdimo, da je javno branje dramatike dokončno spremenila v kreativno, inventivno in legitimno uprizoritev. Vse se je začelo z golažem iz zajčkov je tako po eni strani postal glasnik produkcijskih limitov, ki jih je dosegla platforma Vzkrik (zaradi manka kontinuirane produkcijske podpore je nekaj let kasneje tudi usahnila), po drugi pa izhodišče formalnih in vsebinskih nastavkov, ki danes predstavljajo prepoznavne gradnike umetniške govorice Varje Hrvatin. V preteklih petih letih je Hrvatin namreč kontinuirano (tako v neodvisni kakor v institucionalni produkciji) razvijala intermedijske uprizoritve, katerih gradniki so znakovno umeščanje v svet internetne kulture, imaginarij pa gradijo na presečišču pravljičnega, osebnoizpovednega, pop-in pogosto trashkulturnega. Vse se je nadaljevalo z zmrznjenimi jastogi tako na tekstovni kakor na uprizoritveni ravni predstavlja odraz avtoričinega razvoja, za katerega je smiselno izpostaviti, da je dosegel izpiljeno in prepoznavno avtorsko poetiko, ki jo nadgrajuje izvirna in izbrušena dramaturško-režijska izvedba.

V Vse se je nadaljevalo z zmrznjenimi jastogi avtorica po vprašanju krivde, ki ga je raziskovala v prvem delu trilogije, načenja vprašanje sramu. Protagonistka, rojena v svet, preplavljen s popkulturnimi fenomeni, se znajde v neizprosnosti sodobnega časa. Prekarna umetnica na robu (ali čez) izgorelosti občinstvo nagovarja k svojevrstni vrnitvi v čas otroštva, igranja in verjetja v vile. Gledalke_ci (uprizoritev si lahko sočasno ogledajo tri osebe) smo povabljeni, da vsak preko prenosnega računalnika brskamo po duši (avto)fiktivne protagonistke. Fragmentarnost gledalske izkušnje je tako vpisana v več ravni uprizoritve. Po eni strani je vsak_a gledalec_ka pri brskanju po dokumentih računalnika prepuščen_a sam_a sebi. Gledalska izkušnja tako ni zavezana nikakršni linearnosti, saj si jo krojimo sami. Prav tako sami nadziramo način spremljanja zgodbe, ki jo lahko bodisi poslušamo, bodisi beremo, bodisi igramo, saj vsak računalnik vsebuje posebej za namen uprizoritve razvite verzije zimzelenih vintage računalniških iger, ki duhovito in domiselno v svojo logiko vpeljujejo elemente zgodbe (programer in avtor tehnične zasnove uprizoritve Jurij Smrke). Četudi se v dokumentih samih vzpostavlja določena logičnost sosledij, lahko gledalka_ec ta prosto krši, prisluhne posnetkom izven številčnega vrstnega reda, prehaja med različnimi oblikami interakcije z besedilom. Gledalski angažma, ki potencira potopljenost v zgodbo. Prav tako bo izkušnja ogleda fragmentarna, saj vsak_a gledalec_ka v osrednjem delu uprizoritve brska po računalniku v »svoji sobi« in tako spremlja le eno od treh zgodb – eno od treh vil. Material ustvarja izrazito široko mrežo asociacij, ki navkljub pravljičnosti figure vil in navidezni preprostosti uprizoritvenega nastavka presune z izrazito bolečo in v poetičnosti poudarjeno neposredno vsebino. Vsebinska moč je ravno z intimnostjo doživljanja še poudarjena, s čimer se avtoizpovednost in računalniško samouprizarjanje izkažeta za izjemno plodovit spoj.

Čeprav je v tem delu uprizoritev jasno vsebinsko usmerjena, ves čas ohranja tudi širši pogled, položaj protagonistke kontekstualizira skozi njen družbeni položaj in nadalje problematizira prekarno pozicijo samozaposlenih umetnic_kov. 

Zgodba Zelde, ki jo odpira računalnik z geslom privezanadušica, poudarja protagonistkino pot k diagnozi endometrioze in nadaljnjemu operacijskemu posegu za njeno (začasno) ozdravitev. V tem se odpira izrazito feministična pripoved, ki ves čas spretno v ravnovesju drži tako intimno stisko protagonistke kakor tudi popolnoma konkretne dokumentarne materiale, ki pričajo o izraziti patriarhalnosti zdravstvenega sistema in grozljivem odnosu, ki ga je protagonistka deležna ob svojih obiskih zdravnic in zdravnikov. Hrvatin v svoji igrivosti ohranja lahkotnost in naivnost, ko denimo v igrici kač vsak nov pojeden jastog predstavlja novo substanco, ki jo protagonistka vnaša vase (kokain, speed, mek, čiki ...), a predvsem kot dramaturški sredstvi, ki potencirata nadaljnji učinek besedila, ko avtorica razgrne posamezne razloge za vnašanje omenjenih substanc, in ustvarjata premišljene zasuke v intenziteti, ko denimo na posnetku od blizu gledamo operacijski poseg, o katerem govori zgodba. Čeprav je v tem delu uprizoritev jasno vsebinsko usmerjena, ves čas ohranja tudi širši pogled, položaj protagonistke kontekstualizira skozi njen družbeni položaj in nadalje problematizira prekarno pozicijo samozaposlenih umetnic_kov. Vprašanje sramu in želje po preseganju le-te, ki je nazorno prikazano z naslovnimi zamrznjenimi jastogi kot ideal nedosegljivega brezskrbnega in bahatega življenja, je tako ves čas razumljeno na presečišču več kontekstov – ženska, umetnica, prekarna delavka, bolnica ...

Skozi računalniško dušo protagonistke nas na zvočnih posnetkih vodijo igralke Maša Grošelj, Anja Novak in Živa Selan, ki s preciznimi interpretacijami narekujejo atmosfere in ustvarijo dramaturško razgibano izkušnjo zvočnega spremljanja besedila. Ta svet dopolnjuje glasba Gašperja Lovreca, ki napeljuje na nostalgične zvoke računalniških zaslonov in v njih sočasno ustvarja prostor za pravljično ambientalnost – popoln teren za pojavljanje vil. Uprizoritev odlikuje tudi domiselna celostna prostorska umestitev (oblikovalec prostora in svetlobe Bor Ravbar), ki celotno doživetje uokviri v pravo popotovanje po protagonistkini duši, ki ga ob zamrznjenem jastogu sproži (ali zaključi?) srečanje z zabodencem. In morda je ravno v sklepnem delu uprizoritve, ki navkljub siceršnji okrutnosti dogajanja ustvarja izrazito srečen konec, mogoče najti še enega od razlogov za fragmentarno naravo celote. Tovrstni okrušeni ogledi namreč predstavljajo izhodišče za povezovanje vseh, ki si uprizoritev ogledajo, da izvejo ne le, kaj skrivata zgodbi drugih dveh vil, temveč tudi kakšna je bila posamezna gledalska izkušnja. S tem se udejanjata ali razrešujeta samost in izoliranost kot eni izmed ključnih pri bivanju, ki ni življenje, temveč zgolj obstajanje. V pogovoru o vsebinah, ki jih besedilo predstavlja, pa se recipročno ustvarjajo nadaljnja problematiziranja in detabuiziranja še vedno premalokrat naslovljenih vsebin.

Vse se je nadaljevalo z zmrznjenimi jastogi je tako izrazito koherenten avtorski izdelek, ki občinstvu omogoča individualno gledalsko izkušnjo soočenja z izrazito trpkimi vsebinami. Hrvatin se z njim umešča na zemljevid tako intermedijskih uprizoritvenih umetnosti kakor tudi avtofiktivnih in feminističnih uprizoritev, katerih prisotnost se je na sceni v zadnjem času občutno povečala oziroma se je povečala njihova vidnost. Samo upamo lahko, da bo tovrstna (samo)produkcija našla dostop do kontinuirane in zagotovljene produkcijske podpore, saj predstavlja izrazito dragocen doprinos k uprizoritveni krajini in izrazito sodoben avtorski pristop k pogosto problematiziranemu uprizarjanju sodobne slovenske dramatike.