Ana Obreza, 30. 9. 2022

Bistvo je očem nevidno

Antoine de Saint-Exupéry: MALI PRINC. Gledališče Koper. Premiera 30. 8. 2022, ogled predstave 17. 9. 2022.
:
:
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

Kdo ne pozna Malega princa? Fantiča razkuštranih pšeničnih las v zelenem kompletku s plapolajočim rumenim šalom, ki ima namesto oči dva gumba, namesto nosu pa le ravno črto? Kdo ne ve za njegovo zahtevo po backu, za muhasto vrtnico, ki jo ljubi, in za prijateljico lisico, ki mu ob slovesu postreže z modrostjo o bistroglednosti srca? Mali princ francoskega literarnega samohodca in pilota Antoina de Saint-Exupéryja je ena tistih drobnih dragotin, katerih vrednost je vedno znova prepoznana – žal pa tudi nadvse priljubljen plen zaslužkarskih trgovskih zamisli, ki njegovo lepoto bolj ali manj okusno reproducirajo na vrsto izdelkov od planerjev, zvezkov in koledarjev do skodelic, vrečk in nogavic. (Kako osupel bi bil Mali princ, ko bi ugledal le enega teh proizvodov! »Odrasli so res zelo zelo čudni.«) In vendar – kdo res pozna Malega princa?

V Gledališču Koper so se odločili, da Malega princa odrsko oživijo za zadnjo premiero 29. Primorskega poletnega festivala v sodelovanju s Hišo 2.6. Režija je bila zaupana Ivanu Lobodi, dramaturgija Heleni Šukljan – dramatizacijo dela pa sta pripravila pravkar omenjena mlada ustvarjalca skupaj. Njuno branje te klasike za male in velike se osredinja okrog razumevanja Malega princa kot notranjega otroka Pilota, ki se v njegovem življenju pojavi zato, da bi ga spomnil na zatrto otroško hrepenenje in potlačene sanje o tem, da bi postal slikar – na želje, ki nekje v duši še vedno tlijo in želijo razpreti krila. Srečata se v trenutku, ko Pilot izgubi nadzor nad svojim resnim odraslim življenjem in strmoglavi z neba v puščavo. Kot da bi Mali princ vzniknil iz peska zato, da Pilota sooči s pokopanim otroškim idealizmom.

Manemo si oči srca in napeto zremo v zapleteno gledališko dogajanje – bistvo pa ostaja očem nevidno – in tako razumu kot srcu neznano. Največji primanjkljaj predstave je namreč v dramatizaciji zgodbe, ki je pripoved preveč oklestila ter igralcem ponudila le golo ogrodje, ki ne dopušča prav dosti razvoja karakterjev ali odnosov.

Ekipa se je projekta lotila z veliko mero idealizma, če sklepamo po bogati avdiovizualni podobi predstave. Kostumografija Lane Deu Angel je izvirno oblikovana in likovno privlačna. Gre za preplet visoke mode in razigrane gledališke domišljije, ki v belih, sivih in srebrnih odtenkih čara nenavadne svetove ter njihove prebivalce; žal pa kostumografija ostaja igralsko skoraj povsem neizkoriščena. Na odru je postavljena nekakšna komora iz mrež (scenografijo prav tako podpisuje Lana Deu Angel), na katere med posameznimi prizorčki projicirajo vizualne efekte, da bi pomagali ustvariti veličino vesolja. Projekcije so v harmoniji z atmosfersko glasbo, ki išče, glede na odrsko situacijo, izraz tako v kompilaciji zvokov zrakoplovnih naprav kot v nežni klavirski melodiji (avtor glasbe Blaž Gracar). K oblikovanju prostora in h gradnji atmosfer znatno pripomore odlično oblikovanje svetlobe Jake Varmuža, ki videno ostri in mehča, topli in hladi, prizore izrisuje zdaj bolj realistično, zdaj bolj sanjavo.

Manemo si oči srca in napeto zremo v zapleteno gledališko dogajanje – bistvo pa ostaja očem nevidno – in tako razumu kot srcu neznano. Največji primanjkljaj predstave je namreč v dramatizaciji zgodbe, ki je pripoved preveč oklestila ter igralcem ponudila le golo ogrodje, ki ne dopušča prav dosti razvoja karakterjev ali odnosov. Veliko nejasnosti je že v samem temelju: kdo je Pilot in kdo Mali princ? Zakaj se kdorkoli sreča s komerkoli? Kakšen je pomen katerekoli izmed kratkih epizod, ki se na odru zvrstijo skoraj v hitrosti enega tleska?

Kljub vizualnim efektom in glasbi, ki spremlja prehode hitrih menjav karakterjev (Vrtnica, Kraljica, Domišljavec, Pijanec, Trgovec, Svetilničar, Geograf), ki jih Mali princ (Rok Matek) srečuje na svoji poti po vesolju, umanjka občutek Prinčevega potovanja, poti, daljnih razsežnosti ter globine njegovega čustvovanja. Epizodni karakterji (v teh bežnih vlogah se večkrat zvrstijo Luka Cimprič, Mojca Partljič in Andrijana Boškoska) se bolj ko ne predstavijo v tako shematiziranih potezah, da včasih ne delujejo niti kot tipi, temveč zgolj kot deklamacije. Sem in tja sicer zasveti iskra živosti, npr. pri Kraljici Mojce Partljič in majavi senci njenega Pijanca, sicer pa je pozornost bolje investirati v opazovanje kostumov kot v igro brez osnovnega utripa odnosov. Praznina odnosa in njegova nejasnost najbolj boleče zeva med Pilotom (Luka Cimprič) in Malim princem, saj naj bi vse potovanje služilo njunemu ponovnemu srečanju (in združitvi?), v igri pa delujeta hladna in tuja, brez ene same srčne vezi, zgolj distanciran odsev hladu drug drugega. Skratka, zgodba je izgubljena … Množica raznolikih znakov ne pomaga ujeti srčnosti in duhovitosti izvornega teksta, temveč zgolj polni praznino, osmisliti pa je ne zmore – pa to tudi ne bi smela biti njena naloga, saj je to v prvi vrsti naloga dramaturgije, režije in igre.

Žal mi je neskladnosti predstave, saj je čutiti, da so se je ustvarjalci lotili z velikim entuziazmom, a žal so Malemu princu ponevedoma želeli zavladati, ga poslati na ekspedicije, ga poučiti o pomembnosti stvari … On pa se je zgolj umaknil na stran, in ker nikoli ne pozabi na svoja vprašanja ali zahteve, še zdaj vztrajno ponavlja svojo prvo prošnjo: »Prosim … nariši mi ovčko ...«

Rok Matek, Andrijana Boškoska, Helena Šukljan, Ivan Loboda, Lana Deu Angel, Mojca Partljič, Blaž Gracar, Luka Cimprič

Povezani dogodki

Ana Obreza, 25. 1. 2023
Kakor v zraku tako na zemlji
Ana Obreza, 16. 1. 2023
Pripovedovati – igrati – živeti!
Ana Obreza, 2. 12. 2022
Čigavo igro igrati?