Metod Zupan, 19. 2. 2024

Ali mora biti »škakljivo«? 14 vprašajev za progresivnejši teater

Ob rob gostujoči predstavi Major in Helena (Aleksa Jovčić: Major in Helena. Gledališče Promena, Produkcijska hiša Oblak. 11. 2. 2024, Nova pošta).
:
:

Foto: Dejan Krstić

Čudna so pota napredka

1. V skupnosti LGBTQIA+ je vsako življenje, vsaka pravica, vsak korak k vidnosti priborjen! Zato sezone »ljubezni in teh stvari« (2023–2024) v Slovenskem mladinskem gledališču ne gre jemati za samoumevno. Ali je SMG preprosto postalo prvo institucionalno gledališče v zgodovini Slovenije s sezono LGBTQIA+[1], ali je za to sezono odgovorna njegova kreativna ekipa z Goranom Injacem na čelu? (SLEDNJE)

2. Izvzemši stereotipne reprezentacije spolnih manjšin, ki se običajno pojavljajo v stranskih vlogah strejt narativov (ustvarjenih za splošna občinstva), se s podobami spolnih manjšin srečujemo zlasti v režiji spolnih manjšin samih, ki pa svoja življenja tudi resneje interagirajo. Del, ki bi resno pristopala k obravnavi kvirovskih tematik, onkraj tistih, ki jih ustvarijo same_ članice_ skupnosti, dolgo preprosto ni bilo, zato si vprašanja, kdo naj bi te vloge igral, nismo zastavljale_. Sploh pa se je zdelo neverjetno, da bi takšnim zgodbam posvečal toliko časa, kot si ga zaslužijo, kdo drug kot nekdo, ki zaradi osebnih okoliščin v takšnem delu najde osebno izpolnitev (četudi je bilo v preteklosti to običajno zavito v skrivnost). In če že po naključju pride do tega, da bi delo, ki bi poglobljeno tematiziralo kvirovsko izkušnjo, naredil nekdo, ki se sam ne identificira kot pripadnik spolne manjšine, bi to zagotovo moral biti pravi zaveznik, pri čemer bi siceršnje pomisleke o ustreznosti ovrgle_. Ali pač? (ODVISNO)

Major in Helena

3. Enajstega februarja je na Novi pošti na povabilo umetniškega vodje SMG Gorana Injaca gostovala srbska predstava Major in Helena, avtorski projekt igralca Alekse Jovčića v koprodukciji Gledališča Promena in Produkcijske hiše Oblak. V kabaretno zastavljeni monodrami Jovčić pripoveduje življenjsko zgodbo naslovne Helene Vuković, ki jo tudi uteleša. Vsebina predstave, nastale leta 2022, je kombinacija biografije Major i Helena izpod peresa Maje Bekčić Petrović, dramatizacije Divne Stojanov in pogovorov, ki jih je Jovčić opravil s Heleno Vuković. Linearno – s poetskimi odmiki – zastavljeno pripoved Jovčić obogati s kostumskimi spremembami, simbolno nabitimi predmeti (denimo feminin koder las) ter plesnimi in glasbenimi vložki, pri čemer mu pomaga bend Glasovi iz unutrašnjosti, ki izjemno natančno tudi akcentuira posamezne prizore. Monodrama tako podaja zgodbo docela specifičnega in medpresečnega trans življenja, ki je odmev enodimenzionalnih stereotipov, ki smo jih navajene_ gledati v množičnih medijih. Helena (Vujović) je trans ženska, lezbijka, mati, aktivistka in majorka. Vodstvo srbske vojske je Vuković leta 2015 odvzelo majorski čin, ki si ga je Vuković v neprecedenčni sodbi priborila nazaj, zaradi česar je njena zgodba tako odmevala po vsej regiji. Hkrati je Helena oboževalka panka, s katerim je odraščala in vključitev katerega v uprizoritev tako v estetiki kot zvočnosti celotno predstavo navda s podtalno, antidružbeno energijo, ki se prilega prestajanju diskriminacij in institucionalnim preprekam, ki jih je protagonistka prestala. Zato je Major in Helena optimistična zgodba in nikoli ne zapade v pomilovanje trans subjekta, kakor se pogosto dogaja v upodobitvah množičnih medijev. So far so good? (DEFINITIVNO)

4. Pripoved, ki se razpleta pred občinstvom, vključi vse glavne mejnike življenja Vuković, kljub temu pa se osredišča predvsem na njeno zasebno življenje, tranzicijo in medosebne odnose s pomembnimi drugimi, ki jih Jovčić prav tako uteleša. Družina, v katero se je Helena rodila, tako dobi več pozornosti kot njena izbrana družina, kvirovska scena in transaktivistična kariera Helene Vuković pa sta bolj kot ne zgolj omenjeni. Vuković, kot nam je po uprizoritvi v pogovoru za publiko povedal Jovčić, je sicer zelo zadovoljna s predstavo, a kljub temu se mi zastavlja vprašanje, ali bi Vuković sama napisala avtobiografijo z drugačnimi (boljšimi) poudarki? (MISLIM, DA)

Monodrama tako podaja zgodbo docela specifičnega in medpresečnega trans življenja, ki je odmev enodimenzionalnih stereotipov, ki smo jih navajene_ gledati v množičnih medijih.

Kontekst

5. S tem smo trčile_ v neizbežno vprašanje reprezentacije, ki je na primeru Majorja in Helene nekoliko bolj niansirano kot po navadi. Akademičarka Vlado Kotnik je zapisala: »Ko cisspolni igralci in igralke igrajo transspolne like, gledalci vidijo trans osebe kot moške in ženske, ki se oblačijo ali predstavljajo v nasprotnem spolu, ne kot transspolne osebe.« Je to zadosten razlog, da obsodimo monodramo Alekse Jovčića kot neustrezno? (NE VEM)

6. Kaj pa v navezavi na dejstvo, da Vuković načeloma iz prve vrste spremlja Jovčića, kadar slednji igra ponovitve predstave (na Novi pošti je izjemoma ni bilo)? (NAJBRŽ NE)

7. Bi bila progresivnejša politična gesta podpirati zgolj trans zgodbe, ki nam jih podajajo trans osebe same? (ZAGOTOVO)

8. Ne spomnim se, da bi kdaj prej dejansko imele_ možnost v razponu iste sezone kupiti vstopnici tako za trans monodramo kot trans monokomedijo: Major in Helena ter Iznenada Salome. Če razširimo kriterij, lahko v nabor vključimo tudi produkcije še bolj raznolikega ozadja: Argonavte in nastope lokalne dreg scene, ki nam oboji ponujajo še bolj raznolike trans identitete. Vendar kaj bolje kotira: performerska dovršenost in dramaturška izčiščenost (Major in Helena) ali avtentičnost in neposrednost? (NE BI SMELO BITI TEKMA)

9. Ne smemo pozabiti, da je vsaka izmed omenjenih predstav nastala z različnimi vzgibi in nameni ter za različne publike. Kot je še povedal Jovčić, si Majorja in Heleno običajno pride ogledat teatrska publika, in enako bi si upal trditi za Argonavte. Iznenada Salome žanje uspehe po vsej Sloveniji, nastope lokalnih dregovskih performerk_ pa si običajno hodimo ogledovat lokalna kvirovska scena. Vsako predstavo bi zato morale_ vrednotiti z lastnimi merili. Kaj pa, ko pride do prekrivanja? (ČISTIH MEJ SPLOH NI)

10. Na Novi pošti je nezanemarljiv del publike predstavljala kvirovska scena, s katero smo si izmenjali nekaj negotovih nemih pogledov o ustreznosti reprezentacije Majorja in Helene, četudi docela spoštljivih. Ali nam ti pogledi razkrivajo pobožne želje po vidnosti tudi znotraj progresivnega teatra, s strani skupnosti, za katero je izbira med eđi teatrom (ter hkrati stereotipno reprezentacijo) in skupnostnim dogodkom (ter avtentično reprezentacijo) še vedno tipa ali-ali? (NEKAJ JE NA TEM)

11. Ali je ta želja v bistvu egoistična, ker se projicira na posameznice_, katerih poslanstvo ni ugajanje našim željam? (NAJBRŽ)

Vprašanji za bralke_ iz prihodnosti

12. Ali smo v miljeju progresivnega gledališča na začetku tretjega desetletja 21. stoletja ravnale korektno? (NAJBRŽ NE)

13. Ali bi podpisani moral odkloniti povabilo urednice, naj h gostujoči predstavi pristavim svoj krajcar, in k pisanju povabiti pisko_, ki zastavljena vprašanja doživlja bolj neposredno? ()


[1]     Četudi se neposredni oznaki za »kvir sezono« SMG nekoliko nadležno izogiba, ne gre zanemarjati pionirskosti programa, ki med drugim vključuje Angele v Ameriki in Argonavte v repertoarnem programu, ter si za kvir relevantna vprašanja zastavlja tudi v ciklu Dežela pridnih in sodelovanjih, kakršno je tisto z zavodom Emanat.

Vlado Kotnik, Maja Bekčić Petrović, Divna Stojanov, Helena Vuković, Aleksa Jovčić, Goran Injac

Povezani dogodki

Metod Zupan, 3. 4. 2024
Izstrelitev v neznano
Metod Zupan, 22. 1. 2024
Slediti svoji poti
Metod Zupan, 15. 1. 2024
Plesati za rešetkami pričakovanj