Štiri kratke zgodbe Andreja Blatnika so vsebinsko precej raznorodne: Oče obišče šolo, da bi čim prej prevzel kaseto z risankami, presnetimi čez pornofilm (Presneto). Skupina bombašev se pogovarja tik pred odločitvijo za sprožitev človeka bombe (Veliki pok). Kirurga sta v dilemi, ali operirati povzročitelja načrtovane nesreče, v kateri je umrl njun kolega (Obvoznica). Štopar se z neznancem zaplete v izkušnjo na meji med nevarnostjo in svobodo (Sila teže). Štiri kratke zgodbe iz Blatnikove zbirke Ugrizi (2018), ki si jih je režiser Klemen Markovčič izbral za radijsko priredbo, kljub dogajalni raznolikosti družijo vsebinska določila, kot so občutek eksistencialne negotovosti, stiska sodobnega človeka in kriza medosebnih odnosov. Še nazorneje pa jih v oblikovnem smislu povezujejo zaznavna hipnost, kratek časovni razpon dogajanja, zvočni minimalizem in z njim povezana formalna izčiščenost (tonski mojster Urban Gruden).

Režiser štiri kompozicijske miniature v radijsko formo prenaša po vrstnem redu, ki ne sledi zaporedju zapisov v zgodbi, in tako dodatno razbija že tako ohlapno, a vseeno integralno vezivo zbirke, ki prek prostorskih in tematskih vzporednic prehaja iz zgodbe v zgodbo. V akustični medij jih premešča skoraj brez večjih vsebinskih sprememb, z radiofonično obdelavo pa poudarja njihovo simboličnost in z njo povezano interpretativno večplastnost. Zato se pri realizaciji po večini izmika konkretnim, verističnim umestitvam in jih prek distančne zvočnosti realizira kot iz časa in prostora izvzete ali v notranjost človeške glave premeščene kontemplacije. Pri tem pomembno mesto zavzema predvsem izvirna avtorska glasba, ki jo je slovenski skladateljski duo Silence (Boris Benko in Primož Hladnik) napisal za vsako radijsko igro posebej. Kompozicijsko zaokrožene zvočne podlage presegajo atmosfersko spremljavo, saj sugestivno komentirajo dogajanje, v dinamično ritmičnost preobražajo vsebino ali z razplastitvijo na pomembnih vsebinskih preobratih učinkujejo kot zvočna komplementarnost narativnemu razvoju.

Presneto radijsko formo dosega z rahlo premeno pripovedne strukture: v izvirniku prisotno delitev na pripovedovalca in protagonista, umeščenega v neposredno dogajanje, radijska adaptacija združi v enem liku, s čimer zgodbo preobrazi v protagonistov obračun s samim seboj. Ob spremljavi lahkotne, skoraj ležerne glasbene podlage, ki jo mestoma prekinjajo prostorskovzpostavitveni elementi (oddaljen otroški govor na šolskem hodniku), je ta obračun prelit v doživljaj neobremenjenega spominjanja. Skupaj z igralčevim lahkotnim pripovedovanjem ambientalnost ustvarja nekongruentnost z izhodiščno situacijo, v kateri se oče skuša izogniti neprijetnemu razkritju. Konfliktnost med brezskrbno atmosfero in napeto realnostjo, ki ne razkriva razloga za subjektovo podoživljanje, pa skupno točko najde v odprtem koncu: po prehodu v erotično estetiko, ki jo ustvarjajo izmenjujoči se vzdihi Njega (Primož Vrhovec) in Učiteljice (Saša Pavlin Stošić), igro zaključi ponovni zvok kasetnega predvajalnika, ki celotno dogajanje uokviri v izkušnjo nekje na meji med spominom, domišljijo in poželenjem. Ta se preobraža v miselno zatočišče, ki odseva Njegovo nezadovoljstvo z lastnim bivanjskim položajem.

Režijske zastavitve štirih radijskih iger omogočijo, da se drobci pripovedi prelivajo v izkušnjo absurda, ki prav v odprtosti, necelovitosti in nedodelanosti zgodb išče odskočno desko za nadaljnji odzven ali prežvekovanje v poslušalčevem notranjem svetu.

Poigravanje z nevarnostjo se iz intimne dinamike v kolektivno razsežnost prevesi v igri Veliki pok: bližajoča se grožnja eksplozije je ujeta v preteči glasbi, ki temelji na ritmičnem rezoniranju bobnečih udarcev. Ta se meša s pridušenim kapljanjem cevovoda, ki tako edini prostorskovzpostavitveni element preobraža v sugestijo podzemlja. Ključno prostorsko dimenzijo pa tu določa razporeditev igralcev okrog mikrofona, ki ustvari globinsko razdelano, večdimenzionalno akustičnost in poslušalca umesti v samo sredino eksistencialne polemike. Kratki odrezani stavki, odkašljevanja, šepetanja, lovljenje sape in vzdihi štirih anonimnih glasov (Benjamin Krnetić, Voranc Boh, Matej Zemljič in Domen Novak) s pravo mero doživljajske izkustvenosti odražajo kompleksno dinamiko med težo ideologije in dragocenostjo lastnih življenj. Njen odsekani zaključek, ki zvočno nasičenost zamenja z nepričakovano tišino, ustvari dovolj prostora za poslušalčeve lastne izpeljave, kljub temu pa je skrajnost obravnavane situacije nekoliko preveč na meji fiktivnega, da bi mu ponudila oprijemljive točke navezave na lastno izkušnjo.

Obvoznica meje dogodkovne samozadostnosti podira s prehodom v neposreden dialog s poslušalcem; z uporabo prvoosebne množinske perspektive kolektivnega »nas« in z zastavitvijo hipotetične situacije »ste že bili kdaj zdravnik na urgenci?« aktivira poslušalčevo domišljijo in iz njega ustvari protagonista v pripovedi. Skupaj z narativnim se plasti tudi glasba; ta se poigrava z izmeničnim prehajanjem jakosti med levim in desnim ušesom, tako pa zvočno sugerira ključno problemsko dinamiko: podajanje odgovornosti med oklevajočima zdravnikoma, ki se sklanjata nad poškodovanim povzročiteljem prometne nesreče. Njuna neodzivnost se z minevanjem časa, ki ga implicira vse hitrejše in vse višje piskanje aparatur, pretvori v zaostreno vprašanje: ga bosta rešila ali ne? Srhljivo obvladana tonaliteta zdravnikov (Saša Tabaković in Voranc Boh) skupaj s počasno dikcijo, ki izraža neprizadetost, ustvarja absurdno stanje, ki se še zaostri s spevnim rimanim koncem. Ta preseneti tako, da pozornost poslušalca premesti na nivo besednega, kar še poudari nelogičen značaj zgodb, hkrati pa ustvari dovolj prostora za njegov lastni etični premislek.

Sila teže je od vseh iger še najbolj prizemljena v realizmu, a zato ni nič manj ambivalentna. Serijo brnečih prehajanj avtomobilskih motorjev prekine približujoče se vozilo, ki zastane ob štoparju (Matej Zemljič): detajlirana zvočnost, ki zariše odklepanje vrat, speljevanje, pogovor s šoferjem (Primož Vrhovec) in stopanje po gramozu, omogoči natančno sledenje protagonistu prek časovno in prostorsko raznolikih slušnih pokrajin. Te s spremembo kvalitete zvočnosti, ki sugerira večjo bližino govorca, prekinjajo sestopi v štoparjeve subjektivne razmisleke. Dogajanje se ustali v eksterierju ob pečini, ki ga določajo raznoliki zvoki narave, preletajočih mušic in čivkanja ptičev. Ti učinkujejo kot lahkotna kontrastnost napeti glasbeni podlagi, še bolj pa nevarnosti dogajanja, v kateri se dialog med sopotnikoma spremeni v adrenalinsko, življenjsko ogrožajočo igro simulacije poleta nad previsom. Sila teže še najprepričljivejše gradi na zvočnih elementih, ki omogočijo plastično predstavljanje. Konec, ki osamelega pripovedovalca ponovno umesti ob rob cestišča, pa ponudi učinkovito metaforo za drzne in nevarne izkušnje, ki razburkajo premočrtnost vsakdanjosti.

Režijske zastavitve štirih radijskih iger omogočijo, da se drobci pripovedi prelivajo v izkušnjo absurda, ki prav v odprtosti, necelovitosti in nedodelanosti zgodb išče odskočno desko za nadaljnji odzven ali prežvekovanje v poslušalčevem notranjem svetu. Bežni vtisi, ki prek kratkosti komunicirajo s sodobnim trajanjem pozornosti, mimobežnost tvegajo predvsem tam, kjer vsebina izstopi iz dvoumnosti in tako izostane v metaforični večplastnosti.

Radijske igre Presneto, Veliki pok, Obvoznica in Sila teže so bile premierno predvajane na Radiu Slovenija (Radio Prvi) februarja 2023.